Obisk kardinala Burke-a v Trstu

Piazza Unita d' Italia

Uvod

Sončen dan s črnimi oblaki na obzorju in močnim sunkovitim vetrom, ki te kar prebudi. Tak majski dan lahko ponudi le Trst. S hitrim korakom sem med bližanjem hotelu občudoval to mesto, ki sem ga vedno imel rad. Pravzaprav ne vem, zakaj – je laično, staro, polno nasprotij, a hkrati še vedno živo in v svojem srcu katoliško. Morda prav zaradi tega.

Vstopil sem v Hotel Savoia, to impozantno stavbo z lepim razgledom na Tržaški zaliv. Včasih, ko se odpravljam mimo k sveti maši, se mi pogled ustavi na kakšnem modernem čudu tehnike, ki je parkirano pred njim. Takrat si modro ponovim: »Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti,« kakor se lepo začne Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana. Povzpel sem se v prvo nadstropje in našel primerno mesto v že skoraj povsem polni dvorani. Kmalu zatem je vstopil kardinal Burke skupaj z gospodom, ki je vodil konferenco. Prisotnih je bilo veliko duhovnikov, nekaj mladih in tudi tržaški nadškof monsinjor Crepaldi. Začeli smo z molitvijo. Po uvodnih pozdravih je kardinal začel s predavanjem, katerega osnovne misli ter poudarke bom delil po spominu in skromnih zapiskih.

Predavanje

Kardinal je pričel s kratko predstavitvijo knjige Ostati v Kristusovi Resnici, ki jo je skupaj napisalo pet kardinalov in nekaj drugih sodelavcev. Knjiga je odgovor na zmotno tezo nemškega kardinala Walterja Kasperja, ki napada disciplino in nauk Cerkve. Ena izmed glavnih zmot Kasperjeve teze je predstavitev prakse vzhodnih razkolnikov – ki dovoljujejo drugo »poroko« – kot nekaj dobrega in evangeljskega. S tem je kardinal Kasper pravzaprav predlagal spremembo dosedanjega nauka Cerkve, kar je nesprejemljivo iz več razlogov. Že osnove filozofije nas učijo, da ne more nekaj obstajati in ne obstajati obenem. V tem primeru imamo v mislih sveti zakon. Knjiga ni polemična v ozkem pomenu besede, temveč izčrpno in jasno predstavlja večni nauk Cerkve ter razkriva zmote novatorjev. Resnično učenje cerkvenih očetov in nicejskega koncila dokazujejo, da je Kasperjevo sklicevanje na zgodovinsko prakso, ki naj bi potrjevala njegove teze, napačno. Kardinal Burke je  opozoril, da je v Cerkev vstopil sekularni način razmišljanja in da je zato najprej potrebna ponovna evangelizacija Cerkve od znotraj. Knjiga je nastala na varni podlagi Učiteljstva, predvsem apostolske spodbude sv. Janeza Pavla II. Familiaris Consortio. Iz te spodbude so po njeni točki št. 5 tudi prevzeli naslov za knjigo. Knjiga je bila izdana v petih svetovnih jezikih. Trenutno potekajo še prevodi v poljski, hrvaški, madžarski in slovaški jezik. Na žalost slovenskega ne bomo videli. Nato je kardinal začel s prvo točko predavanja.

Cerkev in kultura. Soočamo se z mišljenjem in delovanjem brez identitete. Naše vodilo mora biti podajanje Resnice v ljubezni. Cerkev mora imenovati pojave z njihovim imenom. Ljudje imajo v sebi željo po resnici, ki bi jim bila podana v ljubezni. To je ljubezen, ki ne le odpušča, ampak tudi kaže smer ven iz greha.

Predavanje

Sentimentalizem. Problem lažne sočutnosti, ko bližnjega puščamo v nevednosti in grehu. Tako bližnji ne vidi Resnice in ne škodi le samemu sebi, ampak tudi vsem bližnjim.

Ničnost zakona. Kardinal se je najprej dotaknil predlogov o spremembah postopka za ugotovitev ničnosti zakona. Mnogi so dejali, da postopek pač ni božji zakon ter da bi torej odslej ničnost lahko ugotovili že na sestanku s škofom ali od njega pooblaščenim duhovnikom. Kardinal je dodal, da je sedanji postopek sicer dolg in zahteven, a je kot tak plod večstoletne prakse. Preko njega se jasno ugotovi vse okoliščine sklenitve zakona in na podlagi le-teh tudi zanesljiv sklep o (ne)ničnosti. Omenjena je bila tudi opustitev drugega preverjanja, ki je več let veljala v njegovi domovini (ZDA), kar je prineslo katastrofalne posledice. Poudarjeno je bilo, da so pri postopku glavni problem škofi, ki ne imenujejo na odgovorna mesta kvalitetnih kadrov ter nasploh ne bedijo nad postopki.

Plenitudo potestatis. Nekateri so celo trdili, da naj bi papež po svoji moči lahko razvezal sklenjeno in konzumirano zakonsko zvezo. Jasno pa je, da je papež zgolj v službi Kristusa. Kakor lepo uči I. vatikanski koncil v svoji dogmatični konstituciji o Cerkvi, Sveti Duh ni bil obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi po njegovem razodetju oznanjali nek nov nauk, temveč zato, da bi z njegovo pomočjo sveto čuvali in zvesto podajali razodetje, posredovano po apostolih. Tudi v Zakoniku cerkvenega prava je jasno zapisano, da samo smrt prekine sklenjeno poročno zvezo!

Doktrina in disciplina. Nujno moramo izkazovati spoštovanje do nerazvezljivosti zakona. Kardinal je še enkrat omenil, da je v ZDA med leti 1971 in 1983 veljal lažji proces, ki so ga začeli nazivati »katoliška ločitev«. Tako je prihajalo do »dvojnih porok«. Škofje morajo bedeti nad postopki in podrejenimi na sodiščih.

Nova evangelizacija in družina. Sinoda ima nalogo spodbujati Cerkev, da bi bila bolj zvesta. Družina ima moč evangelizacije, ki je močnejša od sil in moči, ki delujejo za uničenje in deformacijo družine. Sinoda mora pokazati na lepoto in prednosti družinskega življenja. V današnjem svetu so dobre družine znamenje spotike. Cerkev mora vlivati moč in dajati pomoč družinam. Te so namreč prvi kraj posredovanja svete vere. V njej vsi evangelizirajo, so evangelizirani in brez nje ne bo evangelizacije.

Zaupanje v naravno in božje pravo. Mnoge težave so plod nezadovoljnosti, neurejene spolnosti, medijev, ki propagirajo t. i. »teorijo spola«. Zdravilo za to je zdravo družinsko življenje. Samo svete družine lahko pričujejo. Kristus je glede ločitve jasno povedal, da od začetka ni bilo tako in da zakonca postaneta eno meso, ki ga je Bog združil. Vsi zakonci prejmejo tudi milost stanu. Zvestoba je velika stvar in ljubezen med zakoncema je velika skrivnost. Z neupoštevanjem tega uničujemo korenine Cerkve.

Pred sveto mašo v soboto zvečer

Zakjuček. Živimo v času, ko je sveti zakon pod strašnim napadom. Ločitev, »poroka« za sodomite in obstoj pastirjev, ki so v imenu usmiljenja in tolerance tiho ter zanikajo, da se v zakonu dobi potrebne milosti za vztrajanje. Zakonci so poklicani pričevati. Pri obrambi poroke in družine naj nam bodo zgled veliki svetniki, kot so sveti Janez Krstnik, sv. John Fisher, sv. Thomas Moore. Moramo se zavedati, da je Satan tisti, ki širi napake in zmote.

Pojavilo se je tudi nekaj vprašanj. Eden izmed poslušalcev, samooklicani ateist, je vprašal, kakšne bodo posledice, če bo zmagala liberalna struja ali konservativna struja. Odgovor je podal pogled na to, da je Cerkev res v težki krizi, a da jo kot vedno vodi Sveti Duh. Ne moremo torej uporabljati sekularnega oz. političnega besednjaka. Kardinali, duhovniki in laiki imajo pravico izvrševati svojo dolžnost branjenja Cerkve. Sinoda tudi ni zakonodajno telo, ampak pomoč papežu. V enem od naslednjih odgovorov mi je bil posebno všeč tisti del, kjer je kardinal opozoril, da beseda »valore« (vrednota) ni ustrezna. Bolje je govoriti o načelih in o tem, kaj je prav. Iz lastnega poznavanja narečij tudi vem, da pojem »vrednot« nekdaj sploh ni obstajal. Obstajalo je vedno samo »prav« in »narobe«. Imeti »prav« pa je pomenilo živeti skladno s sveto vero. Na eno vprašanje je odgovoril tudi moderator in opozoril, da danes  v javnem prostoru obstaja le sekularna miselnost, ki napada vse katoliško in označuje ljudi na političen način. Tako slišimo, da je kardinal Burke »ultrakonservativni kardinal«, kar je popoln nesmisel.

Kardinal je sklenil, da sta Cerkev in družina močnejši od sodobnih krivoverskih tokov, ki jih bosta premagala, če jim le ne začneta slediti. Poudaril je, da je osnovni cilj zakonca rešitev duše sozakonca in otrok. Sledil je bučen aplavz kardinalu in vrsta zahval za boj, ki ga bojuje.

Počastitev Marijine podobe po sveti maši

Sveta maša v soboto

Dvorano sem nato hitro zapustil in se odpravil čez vedno čudoviti osrednji mestni trg do meni tako drage cerkvice, ki se skromno skriva za slavnimi palačami. Ravnokar so končevali z večernicami. Vnebohod je velik praznik in privlačnost te župnije je tudi v tem, da znajo to primerno izraziti. Navadne oltarne table zamenjajo lepše, oltar je mogočneje okrašen, mašnik potegne iz omare najlepšo albo ter ostala oblačila in (na žalost pauperistov) tudi kristalne vrčke.

Po sveti maši se je kardinal lep čas zadržal pred cerkvijo in kramljal z župljani in ostalimi obiskovalci. Na lastne oči sem lahko videl, da so govorice o njegovi domnevni vzvišenosti popolnoma lažne! Znanec, ki se je že prej poznal s kardinalom, je predstavil tudi mene. V nekajminutnem pogovoru sem tako poleg osebnih reči kardinalu omenil naš skromen apostolat ter to, da smo prevajali njegove tekste ter zapise o njegovem delovanju. Povedal sem mu tudi o tem, da žal v Sloveniji nismo mogli najti založnika za odlično knjigo škofa Schneiderja o sveti evharistiji, ki smo jo že brezplačno prevedli. Kardinal je tej knjigi napisal predgovor. Njegov osebni tajnik je tako meni kakor drugim delil podobice Srca Jezusovega, katerega kardinal zelo časti in katerega čaščenje širi.

Procesija pred Najsvetejšim

Sveta maša v nedeljo

Kljub mojem zgodnjem prihodu je bila je cerkev že skoraj polna. Oblekel sem si talar.. Ljudje, ki prvič pridejo k latinski sveti maši, večkrat čudno gledajo, ko vidijo vso to mladost v talarjih s kolarjem. Mnogi se sprašujejo, če smo vsi duhovniki. Naj torej povem, da je kolar samo sestavni del talarja in ni nič bolj kleriški od talarja ali superpeliceja. Vse to so kleriška oblačila. Laiki pri sveti maši nadomeščajo kler, zato morajo biti temu primerno oblečeni. Lepo je videti veliko mladih fantov in mož, ki si štejejo v čast služiti pri oltarju. Postavili smo se na svoja mesta in kmalu zatem se je začel obred. Nekaj trenutkov tišine, nato zvonec, cerkev pa se je stresla od mogočnosti Brucknerjeve »Ecce Sacerdos Magnus«. Kakovost mladega zbora pod vodstvom odličnega mladega maestra sem že poznal, zato sam nisem bil preveč presenečen nad čudovitim petjem. Nekaterim pa so se kar odprla usta, saj niso bili pripravljeni na kaj takega. Prvi je za križem vstopil kardinal, ob njem sta stopala župnik in kaplan. Za njimi vrsta drugih duhovnikov. Procesija se je najprej ustavila pri Najsvetejšem, ki je bilo, skladno z rubrikami, prestavljeno na levi stranski oltar. Nato so pot nadaljevali do trona, kjer je potekalo oblačenje. Vsa oblačila so čakala na mašnika na oltarju, nato so mu jih posamezno prinašali. Pri oblačenju vsakega kosa je predvidena tudi posebna molitev. 

Pridiga

Spremenjenje

Za vsakogar, ki ima »liturgični čut«, je sveta maša s tako stopnjo zunanje slovesnosti krasno doživetje in potrditev v veri. Težko si je zamisliti toliko simbolike in trenutkov, ko se naša sveta vera praktično izrazi v pravo naravo evharistije, pa tudi pomen duhovniške in škofovske službe. Kot primer naj omenim samo to, da po koncu delitve svetega obhajila mašnik poda diakonu sveto posodo s posvečenimi hostijami in nato pred njo poklekne. Diakon hostije odnese v tabernakelj. Zbor je svojo nalogo čudovito opravil do konca. Ceremoniarji in strežniki smo si na koncu kar oddahnili, saj smo vse dobro izpeljali. Bolje, so nam rekli, ne bi moglo iti. Po koncu maše so kardinalu na dnu prezbiterija postavili faldistorij, kjer so ga lahko verniki pozdravili. Vidno izmučen zaradi obreda, ki je trajal več kot dve uri, se je tokrat že kmalu odpravil izpred cerkve novim dolžnostim naproti.

Confiteor

Z znanci iz Hrvaške smo še lepo pokramljali ob pici v nam priljubljeni piceriji blizu cerkve, se sprehodili ob morju in po velikem pomolu, kjer vsako leto poteka procesija z Najsvetejšim in blagoslov morja.

Bogu hvala!

Mašnik poklekne po predaji ciborija

Pozdrav župnika in kardinala po sveti maši