Ljubiti Marijo

Blagorodna gospa! Le mirno hodite k šmarnicam. Težav ne rešujemo tako, da se jim izmikamo. Vam pa je Marijino čaščenje res še vedno težava, in sicer tako večstranska, da Vašo zmedenost lahko razumem. Hočem Vam celo sam takoj omeniti nekaj zadreg in Vas prehiteti, kajti prej ali slej Vas bodo tako ali tako srečale.

Tožite, da Marije ne morete častiti, Marijino čaščenje da Vam ne prija, da Vam je celo odvratno. Nasprotno pa bi vendar radi hodili k šmarnicam – nekaj tako ganljivega, toplega, katoliškega da je v tej pobožnosti. Kaj bi bilo mogoče reči o takem razkolu čustev? Vi bi najraje sploh ne sledili čustvom, temveč zgolj pameti. Če pa boste vendarle hodili k šmarnicam, boste s tem zopet povzročili – kar že vnaprej veste – najrazličnejša izkustva, ki ranijo Vaše čutenje, Vas spravljajo ob Vaše »katoliško razpoloženje« in  Vas vodijo še dlje od pobožnosti do Matere božje. Da bi pa pravi katolik Marijo pravzaprav le moral ljubiti, to tudi čisto jasno čutite, ali ne? Vi bi tako radi postali povsem pristna, prava katoličanka. Po pravici! Vaš prestop je zahteval od Vas tako velike žrtve, prestali ste mnogo notranjih in zunanjih bojev, pretrpeli neizmerno veliko bojazni, bolečin, dvomov, skušnjav in razočaranj! Po vsem tem nočete obstati na pragu katolištva! Prodreti hočete prav do njegovega osrčja, udomačiti se hočete v Gospodovi hiši, nočete zgolj priznavati katoliški Credo, temveč hočete iz katoliškega srca tudi čutiti. Toda tu se zopet plašite občutja, čustev in vere srca: bojite se, da boste izgubili duhovno zdravje, trezno resnico in prostodušnost, če boste dali besedo srcu – v Marijinem čaščenju pa govorita le čustvo in srce, tako mislite. Ob tem ne sme biti več nobene razpoke, nobenega razkola in prepada niti v Vaši lastni duši niti v Vašem sožitju z velikim svetim občestvom vseh katoliških src. Toda prav to Vas zopet vznemirja: otroškost, naivnost, prostodušnost ljudstva in njegove molitve Vas mikajo, a Vas istočasno tudi odbijajo. Včasih je pobožnost tako lepa in naravno sveža, potem pa zopet tako okorna, nesvobodna, brez misli in brez okusa.

Zlasti Marijino čaščenje v Vaši farni cerkvi! Ta kip, ki žali Vaše umetniško čutenje! (Kje neki naj bi Vaša uboga župnija vzela kako umetnino?) Papirnate rože, ki leto za letom tam stojijo, vsiljivost luči, nerazumljivost litanij in nepojmljiva praznota molitvenih obrazcev! In celo skupni rožni venec, ki se bodisi vleče v svoji enoličnosti ali pa se v mučni naglici vse navzkrižno zapleta.

Upam, da imam sedaj zbran celoten seznam Vaših zadreg. Ali pa morda še katera manjka? Sicer pa ne gre za to. Ne bom Vam poizkušal ovreči druge za drugo. Nasprotno, vse pustim, kakršne so in pravim: Da, spoštovana gospa, imate prav, zelo, zelo prav! Priznajte si torej, da imate prav, to si dobro zapomnite. Oh, da, v tem primeru bi si želeli, da bi imeli manj prav. Toda poizkusiva preko te zmedene množice nezdružljivih stvari, želja in zahtev priti na svobodno višino.

Da, svobodno! Najprej se odpovejte bojazni, da še niste katoliški! Saj iz srca verujete v vse nauke o Mariji, v vse skrivnostne odlike, ki jih Cerkev priznava brezmadežno spočeti, vedno deviški božji Materi! Tudi ne tajite nauka tridentinskega cerkvenega zbora, da je dobro in zveličavno in nikakor malikovanje, če kličemo na pomoč svetnike z Marijo, najsvetejšo Devico na čelu, če postavljamo njihove podobe in jih v teh podobah častimo. Več vam Cerkev ne zapoveduje. Po svojem prepričanju in mišljenju stojite sredi katoliškega občestva in njegove veroizpovedi. Otresite se torej bojazni, da bi glede tega mogli nenadoma pasti iz živega občestva Cerkve. Ne mučite se tako krčevito s tem, da vedno znova preiskujete svojo pravovernost in jo hočete vedno jasneje in nedvomneje ugotavljati. Takšno mučenje samega sebe vas polagoma nujno spravlja v slabo voljo in malodušnost. Ena najostrejših bodic, ki jo čutite v svojem srcu proti sveti Devici in njenemu čaščenju, je prav ta slaba volja, ker Vam to čaščenje dela toliko skrbi in bojazni.

Tako prava katoličanka ste, kot vsaka druga katoliška duša že sedaj in taki, kakršni ste. Vse zasebne pobožnosti, ki jih gojite tudi do Marije, so prepuščene Vaši volji. Glejte torej svojemu bodočemu razvoju naproti z notranjim mirom in s polnim zaupanjem v milost, ki Vas vodi! To je najboljši način za napredovanje. Napredovati pa morete in tudi v resnici boste.

Vsak resničen kristjan neprestano stoji na začetku vedno novih možnosti. In tako boste tudi Vi postali goreča, da, navdušena častilka svete Device – Matere. Za to pa izberite tako pot, ki Vam prija. Marsikatere nabožne knjige, v katere ste se vneto skušali poglobiti, so Vas še bolj odbile. Razumem. Ta zunanji, brezosebni, neživi način, v katerem se riše podoba božje Matere! To mehanično in fantastično kopičenje superlativov, s čimer naj se prikrije le pomanjkanje resnično zajemljive vsebine. Ta nekritičnost čudežnih zgodb in ta nenaravnost umetno vznesenih molitvenih obrazcev. Ne, ne mučite se s tem. Hodite k  Mariji po tisti poti, ki nam jo Cerkev sama kaže: pot skozi dogmo in one kratke, pa vsebinsko tako polne drobce Svetega pisma! Toda to pot hodite v premišljevanju in molitvi, predvsem pa kot živ človek! Hodite k Mariji z vsem razumevajočim in ljubečim srcem žene, matere, prihajajte k njej z vsemi izkustvi svojega dolgoletnega, bolestnega bogoiskateljstva, prihajajte k njej tudi kot k človeku, kakor k dobri materi, k ljubko čisti devici!

Kaj pa je smisel cerkvenih naukov o milostnih Marijinih odlikah? Ali ne oznanjajo vsi, kako neskončno blizu je stala ta duša svetemu in usmiljenemu Bogu – ki ste ga sedaj našli tudi Vi – kako ljubeče jo je privil k sebi in jo odlikoval z milostjo za milostjo in s svetlimi redkimi simboli svoje milosti. Ali ne morete tudi Vi ljubiti človeka, katerega Bog tako razsipno ljubi?

Marija je bila tudi Jezusova mati! Ste že kdaj poizkusili razmisliti, kaj to pomeni? Kako blizu sta si morali stati ti dve srci! Ali ne morete nežno vzljubiti človeka, kateremu je Jezus spregovoril najnežnejšo besedo, ki jo imamo – in spregovoril jo je z vsem srcem –, besedo mama? Marija je tudi resnično bila mati, ki ga je bila vredna. Njegovo srce je najbolje razumela ona, tovarišica njegovega notranjega življenja. O tem nam dovolj jasno pričujejo evangeliji. Le kako bi mogel Bog svojemu ljubljenemu Sinu dati drugačno Mater? Kako bi prav hvaležno ne ljubili duše, ki je bila vsa njegova, Bogočlovekova, ki je mislila samo na Jezusa, ki mu je posvetila vso ljubezen in ves trud svojega življenja? In ne glede na vse njene nadnaravne, nepojmljive milostne odlike, ali ni bila Marija prečudežna žena redko visokega duha, ali ni bila očarljivo čisto in ljubeznivo srce in hkrati velika in močna duša? Ali ste se že kdaj ob njenem govorjenju - kakor tudi ob njenem molku – vživeli v njeno notranjost, v življenje njenega srca, v svet njenih misli, v njen značaj? Ali ste že kdaj tipaje šli za dušo, ki je izgovorila one redke, toda neminljive besede, ki so nam jih ohranili evangelisti?  »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ali pa ono drugo: »Otrok, zakaj si nama to storil?«  Ali tiste ljubeznivo proseče, tiho zaupajoče:  »Vina nimajo.« Ste že kdaj poizkusili, da bi si približali človeško dobrotljivost, nežno obzirnost, globoko prisrčnost, mirno odločnost, bogato občutje in nepremagljivo moč trpljenja te device in matere?

Kdor je kdaj dojel, da je Marija najmilejša cvetlica duševnega življenja, najčistejši cvet nove duhovne pomladi, ki jo je prinesel njen božji otrok, temu se ne bo zdelo več pretirano, če jo pozdravljamo z vsemi cvetovi naše zemeljske pomladi, če krasimo njeno podobo z mnogo pomenljivimi lilijami in vrtnicami tako razsipno, kot le moremo, če bi ji radi zapeli vse čiste in iskrene pesmi, kolikor jih znamo, njej, ki je sama božje delo, tako lepo in čisto zveneče kot ljubezenska pesem božje ljubezni. Toda Jezusove matere ne glejte samo zgodovinsko! Kakor njen Sin in vse svete duše, ki so se v preteklih časih borile in trpele na zemlji, tudi ona ni veličina, ki spada v preteklost.

Vsi ti niso utonili v nič in se niso odmaknili v nedosegljive daljave. Naš pogled je seveda zadržan, toda v resnici so nam zveličani blizu – da, veliko bliže, kot so nam bili in mogli biti v zmedenih globelih tuzemskega življenja. Blizu so nam v povsod pričujočem, vsevednem Bogu, združeni so  z nami v brezmejno dobrohotni dobroti. S svojimi molitvami delajo za naše dobro pri Bogu, s katerim živijo v neizrekljivi zaupnosti; v njem morejo videti in sodoživljati tudi naša pota in usode, kolikor je to sodoživljanje v božji volji. Tako nam je tudi in še prav posebno blizu Marija, Jezusova mati, ta človeško čuteča, materinsko dobrotljiva ženska duša, ki jo je Bog tako zelo ljubil.

Tako torej pojdite k njej s pozdravom. Za to pa ni treba nikakršnih izdelanih obrazcev. Da, če je Vaše srce do vrha polno, tedaj boste sami od sebe umolknili pred njeno podobo in se molče pogreznili v tiho občudovanje, hvaležno čaščenje in proseče zaupanje.

Tudi v izražanju svojega čaščenja in ljubezni imate popolno prostost; prepustite se brez bojazni težnji svojega srca in navdihom milosti!

Dalje tudi ne uvidim, zakaj bi si tudi vi ne mogli prisvojiti izraza tistega čudovitega pozdrava, ki sta ga uporabila sveti božji angel in tako duhovna žena, kot je bila Elizabeta: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad Tvojega telesa!«

Kdo pa bi mogel vedno kar takoj položiti vse svoje srce v ta pozdrav, ki ima le nekaj revnih besed? Vsa človeška ljubezen je večno jecljanje, neprestano novo ponavljanje neutešenega hrepenenja. Kako ganljivo je, ko najljubšo in najljubeznivejšo izmed vseh žena vedno znova nežno in boječe ogovarjamo:  »Zdrava Marija! Ljuba Mati! O, prosi za nas!« Ali potem to ravno desetkrat ponovimo, ni pomembno – ljubezni ni za natančno število. Med pozdravne besede pa znova in znova vključite svojo dušo, da se poglablja v pota, ki jih je hodila ta žena in po katerih je hodil njen otrok; to je namreč eno in isto. Otrokovo trpljenje in veselje vzbudi čudno pretresljiv odmev, s solzami orošeno podobo v materinem srcu in tu jo lahko vidimo, tako da nam gre kar na jok in na smeh. Glejte, tako molite rožni venec!

Toda skupni rožni venec in Marijine pobožnosti sploh, ki se obhajajo v cerkvi! Bodite vendar širokogrudni in strpni, kakršna je gotovo najmodrejša devica. Tudi Marijino čaščenje ima, kot vse drugo v krščanstvu, nešteto stopenj ponotranjenja, poduhovljenja in poosebljenja. Bodite prizanesljivi v odnosu do nižjih in naivnejših stopenj. Kako pa naj velika množica, ki polni prostrano cerkev, drugače izrazi svojo voljo do molitve? In nikar ne govorite tako hitro o mehanizmu, zunanjosti in enoličnosti! Saj temu ljudstvu, ki tam moli svoj rožni venec, še niste videli v srce. Gotovo je pri tem mnogo nepobožnosti – kot povsod –, mnogo raztresenosti, mnogo posvetnosti, mnogo navade. Toda v tej temni in neprečiščeno deroči množici tu pa tam poblisnejo čudežne luči, morda tako kratko kot dvig oči v Marijino podobo, pa vendar žareče v vernem zaupanju, prosečem hrepenenju in otroški hvaležnosti. Ne zaničujte tega temnega toka molitvenih besed katoliškega občestva. Marija vidi v njem tajne in drage lepote, morda več, kot mi slutimo.

Dolga stoletja je velika procesija Marijinih častilcev kot sprevod romarjev k milostni kapeli Kevelaerski v temnih, jesenskih, mokrih, viharnih večerih: neznatni, ubogi, upognjeni, trhli ljudje! Mnogim je v viharju življenja ugasnila sveča; raztrgano, zbegano in razpršeno od vetra in dežja zveni tja v noč njihovo petje. Toda kljub temu je vendarle tako neskončno lepo in ganljivo, to pretresljivo bedno in obenem neomajno močno hotenje: »Marijo ljubiti je moja misel vsekdar.«

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931