Cerkev in marketing: pokoncilska polomija

Napol prazne cerkve, verouk z majhnim obiskom, duhovniški poklici na zgodovinskem minimumu, zakramentalno življenje v prostem padu, odpad mladih … Nekateri pravijo, da bi se morala Cerkev, da bi ponovno privabila nove generacije, »modernizirati«,  torej početi stvari, ki so všeč sodobnemu človeku. Je to res? Ne. Res je prav nasprotno. Poglejmo ugotovitve velikega marketinškega strokovnjaka.

Malo je držav, ki so tako zelo občutile posledice pokoncilskih sprememb, kakor je to občutila Brazilija, kjer je število katolikov v zadnjih tridesetih letih padlo za več kot 35 odstotkov. Pred nekaj leti so zaskrbljeni škofje najeli ugledno podjetje, ki se ukvarja z marketingom, da bi jim to natančno pojasnilo vzroke za trenutno stanje. Gre za podjetje ALMAP, katerega predsednik je Alex Periscinoto, ki ga tam imenujejo tudi marketinški princ. Razglašen je bil za najboljšega marketinškega managerja Brazilije.

Člani izvršilne komisije Škofovske konference Brazilije so od g. Periscinota pričakovali nasvete, kako naravnati pastoralo Cerkve tako, da bi vzpostavili boljšo javno podobo Cerkve kot ustanove. Pri tem je bil glavni namen ustaviti izgubo vernikov, ki v veliki meri prestopajo različne evangeličanske skupnosti.

Rezultat je bil za brazilske škofe presenetljiv. Periscinoto je predstavil svoja dognanja pred dvesto škofi in duhovniki, ki so zadolženi za pastoralo. Reči, da so jih besede tega marketinškega strokovnjaka šokirale, je še premalo. Morda so si mislili, da jim bo svetoval, naj cerkve pobarvajo v sijoče in žive barve, naj spodbujajo pop glasbo, posodobljena bogoslužja in tako naprej. Ni bilo tako.

»Prvo orodje marketinga v zgodovini je bil zvon,« – je začel Perisconto – »in bil je najboljši. Med zvonjenjem je dosegal 90% prebivalstva in spreminjal je njihovo osebno obnašanje. Skupaj s tem ste uvedli nekaj, kar se še danes uporablja v komercialnem marketingu. To imenujemo ''display''. ''Display'' je tisto, kar ponudniku vzbuja samozavest in zanos, da bi ljudem ponudil nekaj svojega. Ko so bile vse hiše nizke, ste gradili cerkve z zvoniki, ki so bili šestkrat višji od običajnih stavb. To je omogočalo takojšnje prepoznavanje določene cerkve. Cerkev je bila tako vedno na očeh!

Uvedli ste prvi ''logotip'' v zgodovini. ''Logotip'' je simbol, ki se uporablja zato, da je določen ponudnik kar najhitreje prepoznan. Vaš ''logotip'' je bil najboljši. To je seveda križ. Ta ''logotip'' je bil vedno na najvišjem delu ''displaya''. Nihče se pri tem ni mogel zmotiti, saj je vsak vedel, da gre za stavbo, ki je katoliška cerkev! Ta ''logotip'' je bil tako uspešen, da ga je uporabil celo Hitler – seveda z nekaj majhnimi spremembami –, da bi z njim k sebi pritegnil nemško ljudstvo. In skoraj je zmagal v vojni. 

Uvedli ste tudi reklamne akcije. Kaj je procesija? Za podeželsko vas ali četrt večjega mesta ni nič bolj promocijskega, kakor denimo procesija v čast Materi božji. Ko marketinški strokovnjaki organiziramo nek promocijski dogodek, uporabljamo veliko prvin, ki jih je prvotno uvedla Cerkev. Razkazujemo zastave in prapore, svoje predstavnike oblačimo v posebna oblačila, da so lahko prepoznavni. Skušamo ustvariti nekakšno komercialno mistiko. Toda naša mistika ne bo nikoli tako bogata, kot je vaša.

Na žalost ste spremenili način darovanja svete maše. Danes sveta maša ni več v latinščini in duhovnik nič več ne obrača hrbta ljudstvu. Mislili ste, da počnete nekaj dobrega. Na žalost imam za vas slabo novico. Moja mati ni nikoli mislila, da ji duhovnik kaže hrbet. Vedno je mislila, da vsi – mašnik in ljudstvo – hkrati gledajo Boga. Rada je imela latinščino, pa čeprav je ni kaj dosti razumela. Zanjo je bila latinščina mistični jezik, s katerim služabniki Cerkve govorijo z Bogom. Čutila se je počaščeno in nagrajeno s tem, da se je lahko kleče udeleževala tako pomembnega dogajanja. Po mojem so bile spremembe, ki ste jih uvedli v sveti maši, grozovita napaka. Lahko se motim. Nisem teolog. Probleme analiziram z marketinškega stališča. In vsaj s tega stališča je bila to polomija.

Odstranili ste posebno oblačilo – talar –, ki je označeval vaše predstavnike, duhovnike. Z odstranitvijo talarja ste odstranili ''tržno znamko''.

Izpridili ste vaše ''displaye'', ker ste cerkve naredili bolj podobne civilnim zgradbam.

Vse, kar ste uvedli, po svojem bistvu vsebuje ponudbo, to je nekaj, kar želite ''prodati''. Vaš produkt se imenuje vera. Imam pa tudi dobro novico. Po tem produktu je danes vedno večje povpraševanje. Tržišče še nikoli ni bilo tako ugodno. Vi pa govorite več o politiki, kakor o veri. Se lahko torej sploh pritožujete, če so vaše cerkve vedno bolj prazne, medtem ko so dvorane evangeličanov vedno bolj polne?«

Prirejeno po: Il Timone