Sveta spoved: zakaj in kako

sv. Janez Nepomuk - mučenik spovedne molčečnosti

Zakrament sprave ali pogovorno spoved je dandanes zagotovo najmanj razumljen zakrament. Dvomi o njegovi smiselnosti so posledica različnih dejavnikov: splošnega krhanja vere, slabe kateheze, opuščanja zavesti o obstoju greha in poslednje sodbe ter zmotnega prepričanja, da Bog vsakemu krščenemu samodejno odpušča oziroma ne predvideva duhovnikovega posredništva v obliki vernikove izrecne izpovedi grehov.

Vsakokratni greh je povzročena rana Bogu, sebi in bližnjim. Grešiti pomeni prelamljati (eno ali več izmed) deset Božjih zapovedi, kar je izraz pomanjkanja naše ljubezni do Boga, sebe in bližnjih. Greh je zavrnitev očetovske skrbi Boga in zapiranje v lastno nebogljenost, kjer Božja milost ne more več delovati, saj je z grehom izrinjena iz srca. S tem postane človek zapisan oddaljenosti od Boga, ki se konča v peklu. Kljub neizogibni grešnosti človeka nam Bog skozi zakrament sprave ponuja možnost vrnitve k ljubečemu odnosu z Njim in obnovitve vključenosti v Njegovo Cerkev. Ta zakrament nam omogoča priznanje grehov, iskreno obžalovanje, pridobitev Kristusovega odpuščanja, nalogo za zadostitev oziroma ponovno izgradnjo tega, kar je greh porušil, in trdnost pri resničnem izboljševanju življenja, upoštevajoč lastne moči in Božjo milost. Zakrament sprave v prvi vrsti sledi Kristusovemu delovanju: med svojim zemeljskim bivanjem je namreč odpuščal grehe in skupaj s tem grešnike vračal v skupnost/občestvo Njemu zvestih. Prav to je tudi cilj zakramenta sprave – odpuščati grehe in grešnika ponovno vrniti v Cerkev. Zakrament sprave sestavljajo štirje deli: obžalovanje, izpoved, pokora/zadoščevanje in odveza.

Obžalovanje je iskrena žalost nad žalitvijo Boga in najpomembnejše dejanje spovedanca. Greh ne more biti odpuščen, v kolikor ni obžalovanja in trdnega sklepa izboljšati svoje življenje.

Izpoved je glasno izrekanje naših grehov Bogu in govorjenje o njih duhovniku, ki deluje v osebi Kristusa.

Pokora/Zadoščevanje je nujno sredstvo na poti rasti v resnici in ljubezni, ki vsaj delno popravlja krivice, ki smo jih storili Bogu, sebi in bližnjim. Usmiljenje je namreč nesmiselno brez pravičnosti. Bog nam obžalovane grehe resda odpušča, a nas hkrati poziva, da čimbolj popravimo škodo, ki smo jo storili. Brez pokore ali zadoščenja je obžalovanje zaman.

Odveza je duhovnikovo izrekanje besed o resničnem Kristusovem odpuščanju grehov in opomin, da je odpuščanje mogoče edino po zaslugi Kristusove prelite krvi na križu, ko se je sam Bog v osebi učlovečenega Sina žrtvoval za grešnike, da bi zadostil za vse njihove prestopke, jih tako odkupil pri pravičnem Bogu Očetu in jim dal možnost rešitve izpod bodoče večne smrti.

Vera je temelj zakramentov. Zakramenti so vidno izražanje nevidnega, a dejanskega delovanja Boga v Njegovi Cerkvi iz ljubezni do svojih sinov in hčera. Zakramenti niso mogoči brez vere v delovanje Svetega Duha po Njegovi Cerkvi. Ko je vstali Kristus apostolom podelil Svetega Duha, je njim in njihovim naslednikom (to je škofom in duhovnikom) podelil tudi pristojnost in dolžnost odpuščati grehe v Božjem imenu. »Prejmite Svetega Duha. Komurkoli odpustite grehe, so jim odpuščeni; komurkoli jih zadržite, so jim zadržani.« (prim. Jn 20, 20–22) Duhovnik oziroma spovednik je torej Kristusov predstavnik na zemlji znotraj Cerkve, ki ga sam Bog uporablja kot orodje za posvečevanje svojih sinov in hčera.

Duhovnikov cilj ni beleženje posameznikovih grehov ali preverjanje »ustreznosti« posameznih župljanov, temveč biti Božje orodje za sprejemanje obžalovanja, prinašanja odpuščanja, ponovnega vključevanja v občestvo in spodbujanja truda za krepostno življenje. Duhovnik v skladu s Kristusom ne obsoja osebe na način, da bi ji že vnaprej odrekal nebesa, temveč obsoja greh, to je dejanje prelomitve ljubezni. Tudi duhovnik hodi k spovedi in že iz lastnih izkušenj dobro ve, da smo vsi neposlušni Kristusovi otroci, ki pa jih Bog ne zapušča, v kolikor mu odpremo srca odpuščanju in se odločamo za izboljšano sledenje zapovedim.

Katoliki so obvezani vsaj enkrat letno priti k spovedi. Sicer pa velja pravilo: vsak smrtni greh kliče po čimprejšnji spovedi. Ker se Cerkev zaveda grešnosti človeka in želi pri tem pokazati svojo materinsko skrb, priporoča, naj verniki s pridom izkoriščajo ta zakrament in se ga tako čim pogosteje udeležujejo. V tem oziru se je nadvse primerno spovedati enkrat ali dvakrat na mesec.

Brez spravljenosti z Bogom in Cerkvijo ni dovoljeno pristopati k zakramentu svete evharistije! Pristopanje k sveti evharistiji je priznanje lastnega nahajanja v stanju milosti, to je v stanju, ki ga smrtni greh (še) ni porušil. Evharistija namreč s človekove strani pomeni darovanje samega sebe Bogu, da bi ga ta prežel in preoblikoval s svojo ljubeznijo za večno življenje. Daritev s smrtnim grehom ni daritev, temveč izigravanje Božjega usmiljenja. Smrtni greh označuje težko in zavestno dejanje, storjeno proti ljubezni Boga in avtoriteti Cerkve. Kdor se nahaja v stanju smrtnega greha in bi bil rad deležen Kristusovega telesa in krvi, se mora pred tem spovedati, s tem pa trdno skleniti, da bo spremenil svoje življenje na bolje. To ne velja v primeru malih grehov, ki sicer ranijo človekov odnos do Boga, sebe in bližnjega, a imajo manjšo težo od smrtnih ali pa niso storjeni zavestno. Vseeno je vsakdo vabljen, da se spove tudi manjših grehov, saj lahko ti brez posega Božjega odpuščanja in milosti prerastejo v smrtne.