5. V današnjih
časih, in poteklo je že 40 let, obstaja velika rana v mističnem Kristusovem
telesu. Ta rana je podeljevanje obhajila na roko, ki se jasno razlikuje od prej
opisanega načina podeljevanje obhajila v preteklosti. Moderna praksa
predstavlja globoko rano zaradi naslednjih obžalovanja vrednih pojavov:
- presenetljivega
minimalizma gest čaščenja in spoštovanja. Na splošno današnje prejemanje
svetega obhajila označuje skorajda popolna odsotnost kakršnihkoli znamenj
čaščenja.
-
uporabe
gest, ki so značilne za uživanje navadne hrane – prijemanje svete hostije s
prsti in dajanje le-te lastnoročno v usta. Ustaljena praksa takšnih gest
povzroča pri številnih vernikih, predvsem otrocih in mladostnikih, zmotno predstavo,
da v sveti hostiji ni navzoče Kristusovo telo samo, temveč se gre le za verski
simbol, saj se do svete hostije obnašajo na enak način kot do navadne hrane –
prijemljejo jo s prsti in si jo dajejo v usta.
- velikega
števila izgubljenih drobtinic svete hostije: veliko število drobtinic le-te
namreč pogosto pade na tla, ker uporaba patene ni splošno razširjena. Prav tako
nekatere drobtinice ostanejo na dlaneh in nato padejo na tla, kjer jih pohodijo
ljudje, ki jih pogosto niti ne opazijo.
- vedno
številčnejših kraj svetih hostij, saj način podeljevanja na roko močno olajšuje
taka bogoskrunstva.
Na svetu in v Cerkvi ni nič tako svetega, božjega,
živega in osebnega kot je sveta Evharistija, saj je to evharistični Gospod sam.
Pomislimo sedaj, da se mu pravkar omenjena bogoskrunstva redno dogajajo po vsem
svetu. Prav
Njemu samemu. Oblika podeljevanje svetega obhajila (na roko) ni nikoli prej v
zgodovini obstajala v taki obliki. Nerazumljivo je, da se veliko članov Cerkve
te rane sploh ne zaveda, da je zanje to vprašanje drugotnega pomena. Številni
se celo sprašujejo, zakaj se kdo sploh s tem ukvarja. In kar je še bolj
nerazumljivo: številni celo branijo in zagovarjajo tak način podeljevanja
svetega obhajila.
6. Sveti John
Fisher, kardinal in mučenec, je že leta 1526 napisal naslednjo resnico: "Zares, ko nekdo razmišlja o obdobjih
duhovnega razcveta Cerkve in časih propadanja, kot tudi premišljuje o različnih reformah, ki si pogosto sledijo ena
za drugo, se mora zavedati naslednje resnice: vzrok propada v Cerkvi je skoraj
vedno malomarnosti in zloraba najsvetejšega Rešnjega Telesa. Čase resnične
reforme ter razcveta življenja Cerkve pa vedno zaznamuje predanost temu
najsvetejšemu zakramentu.« Namen blaženega papeža Janeza XXIII., ko je ta sklical
vesoljni koncil, je bil, da sproži resnično reformo in poživitev duhovnega
življenja Cerkve. To pa pomeni poglobitev znanja o veri, večjo zvestobo do
verskih resnic, bolj budno obrambo verskih zakladov Cerkve (prim. Govor na otvoritvi II. vatikanskega
cerkvenega zbora, 11. oktober 1962 ). Čas novega duhovnega razcveta Cerkve
pa potrebuje nujno globljo vero in bolj
bogate ter zveste izraze čaščenje svete Evharistije. Ko se vera v Evharistijo
zmanjšuje in ko liturgija, še posebej v času svetega obhajila, kaže manj znakov
čaščenja, tedaj zagotovo življenje Cerkve ni v razcvetu, in rečemo lahko, da so bila
pričakovanja blaženega Janeza XXIII.
na nek način neizpolnjena. Leta 1961 je namreč isti papež zapisal v
svojem duhovnem dnevniku naslednje besede: "Spodbujati želim s skrbnimi in gorečimi molitvami bogoslužje med verniki, izraze pobožnosti in vredno prejemanje
zakramentov. To bo prineslo Božji blagoslov med ljudi. To so moje misli in moja
pastoralna skrb, ki velja danes in vedno.« (Janez XXIII., Il giornale
dell`anima, Cinisello Balsamo, 2000, str. 961 ).
Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.
