|
sv. nadangel Mihael podeli prvo
obhajilo sv. Gerardu |
7. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha
in vina, pripada primerno božansko čaščenje, ki se mora kazati tako navznoter
kot tudi navzven. Tak način adoracije sveti spisi imenujejo “proskynesis”.
Naš Gospod Jezus Kristus je namreč zavrnil hudičevo skušnjavo in razglasil prvo
dolžnost vseh bitij: »Gospoda, svojega Boga, moli in le njemu služi!« Jezus tu
uporabi besedo “proskynesis”. V Svetem pismu je zunanje čaščenje Boga opisano
na naslednji način: vernik poklekne na obe koleni in glavo skloni do tal. Tako
so Boga počastili tudi Devica Marija, Jožef in Jezus, ko so letno obiskovali
jeruzalemski tempelj. Na tak način so Kristusa počastili tudi trije modreci z
Vzhoda, številni ljudje, ki jih je ozdravil, žene, ki so videle vstalega
Gospoda na velikonočno jutro ter apostoli, ko so videli Gospodovo telo, ki se
vzpenja v Nebo. O tem nam poroča tudi knjiga Razodetja, kjer v nebeškem
Jeruzalemu angeli in svetniki častijo poveličano človečnost Božjega sina v
podobi Jagnjeta. V preteklih stoletjih je Cerkev vedno globlje spoznavala
resnico evharistične skrivnosti. Skladno s tem je našla tudi vedno bolj popolne
načine čaščenja Kristusovega telesa, posebno v trenutkih ko se mu duhovnik in
verniki približujejo med mašno daritvijo. Da
bi jasneje izrazila globoko resnico, da posvečena sveta hostija ni le navaden
kos kruha, temveč Najsvetejše, učlovečena Svetost, je Cerkev vsaj od 8.
stoletja tako na Zahodu kot na Vzhodu duhovnikom naročevala, naj sveto hostijo
polagajo naravnost v usta vernikov. Ta gesta tudi simbolizira dejstvo, da
Kristus sam po duhovnikih hrani svoje ljudstvo s svojim lastnim telesom. Prav tako ta gesta tudi simbolizira vso
ponižnost in duhovno otroštvo, ki ga Kristus zahteva od vseh, ki želijo priti v
Božje kraljestvo (Mt. 18,3). Med sveto Evharistijo je sveta hostija pravo
nebeško kraljestvo, saj je v njej Kristus sam, v katerem telesu prebiva vsa
božanskost (Kol. 2,9). Najprimernejši način prejemanja svete Evharistije je
torej prav ta, da jo prejemamo kot otroci, ki odpirajo usta in pustijo, da jih
starši nahranijo. Tak način prejemanja svete Evharistije je Cerkev razvila pod
vodstvom Svetega Duha, ki je Duh svetosti in pobožnosti. Opustitev takega način prejemanja svete Evharistije gotovo ne bo
prinesla poglobljene evharistične vere in vdanosti Bogu. Naslednje besede,
ki so bile sprejete na tridentinskem koncilu ostajajo vedno veljavne in še kako
aktualne: »Ne more biti dvoma, da vsi verniki lahko, skladno s starodavno navado
Cerkve, najsvetejšemu zakramentu izkazujejo najvišje čaščenje, »latria«, ki
pritiče le Sveti Trojici. Kajti verjamemo, da je v njem prisoten isti Bog, o
katerem je njegov Oče dejal: Naj ga častijo vsi angeli (Hebr. 1,6).«
8. Cerkev nas uči, da bolj ko verniki rastejo v veri v božansko prisotnost
Kristusa v sveti Evharistiji, bolj morajo do posvečene hostije pristopati s
spoštovanjem in svetostjo. Svetost tu pomeni notranje stanje duše, ki je ne
bremeni smrtni greh, temveč je v stanju posvečujoče milosti. To je božansko
zakon, ki ga je proglasil naš Gospod Jezus Kristus, razglašali pa so ga njegovi
apostoli, najbolj očitno sveti Pavel. Naš Gospod je namreč rekel: »Svetega ne
dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam.« Apostol Pavel nas uči: »
Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad
Gospodovim telesom in krvjo.« Cerkev je vedno skrbno spoštovala ta ukaz, ki bi
moral biti spoštovan tudi danes. Zato Cerkev uči, da ne sme nihče v stanju
smrtnega greha pristopiti k svetemu obhajilu, ne da bi prej prejel
zakramentalno odvezo. Sveti tridentinski koncil je sprejel tako odločitev, ki
velja za vse kristjane. Tudi blaženi papež Janez XXIII. je od odprtju II.
vatikanskega koncila dejal, da so vsi dokumenti ekumenskih koncilov svet zaklad
Cerkve.
|
sv. J. Bosko - tabernakelj v tržaški
salezianski cerkvi |
9. Praksa nevrednega prejemanja svetega obhajila danes predstavlja
najhujšo rano v Kristusovem mističnem telesu. Nevredno prejemanje se v prvi
vrsti nanaša na stanje notranje nevrednosti: prejemanje svetega obhajila v
stanju smrtnega greha; v stanju stalnega smrtnega greha; prejemanje svetega
obhajila brez prave vere v Gospodovo prisotnost ter transsubstanciacijo; v
stanju neobžalovanja navadnih grehov. Nevredno
prejemanje pa označujejo tudi zunanji znaki: bogoskrunske kraje svetih hostij;
sprejemanje svete hostije brez kakršnihkoli zunanjih znamenj čaščenja;
sprejemanje svete hostije brez pozornosti do tega, da manjše drobtinice ne padejo na tla ter se izgubijo;
podeljevanje svetih hostij v naglici, ki pogosto žal spominja na razdeljevanje
slaščic v šoli ali menzi. Ko ni prave vere v Kristusovo prisotnost v sveti
hostiji (kot se npr. dogaja pri kalvinistih in podobnih protestantih), nas
odsotnost primernih gest čaščenja niti ne preseneča. Ko je prisotna vera v
Kristusovo prisotnost vsaj med podeljevanjem svetega obhajila (kot je to bilo
npr. pri Martinu Luthru in nekaterih drugih protestantskih skupinah), morajo
obstajati tudi bolj jasni znaki čaščenja. Tako npr. obstaja ganljiv izsek iz
Luthrovega življenja, ki kaže njegovo spoštovanje svetega obhajila. Citiramo
nemški zgodovinski tekst: »Neka ženska je želela prejeti sveto obhajilo. Ko je
pristopila k oltarju in vzela kelih, je to storila na nespoštljiv in hiter
način, kar je povzročilo, da je nekaj kapljic Kristusove krvi padlo na njeno
obleko ter na klečalnik, kjer je klečala. Luther in Bugenhagen sta takoj
prihitela ter takoj pobrisala kapljice Gospodove krvi, kolikor je le bilo
mogoče. Ta nespoštljivost je Luthra tako ganila, da je s solzami v očeh
zašepetal: »Gospod, pomagaj nam!« (Stahl,
R., Martin Luther für uns heute. Erlangen 2008, 28). Kako ganljiv zgled!
Koliko duhovnikov in vernikov bi danes takoj pobralo drobtinice svete hostije,
ki padejo na tla? Med škofovsko sinodo leta 2005 sem vprašal luteranskega
norveškega škofa, ki je bil prisoten kot opazovalec, kako danes njegovi verniki
prejemajo sveto obhajilo. Odgovoril mi je: »Pred 10, 15 leti so jo še prejemali
kleče in v usta. Danes pa to počnejo stoje in na roko.« Vprašal sem ga, kaj je
bil razlog te spremembe, na kar je odgovoril: »Sledili smo zgledu naših
katoliških bratov.« Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o
najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za
muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo
bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to
slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanje svetega obhajila na
roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil
sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško
cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal:
»Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.«
Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan
odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je
Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne,
Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje
božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši
predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne
le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način,
potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne
morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«
Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.
Ni komentarjev:
Novi komentarji niso dovoljeni.