 |
| Corpus Christi - sveto obhajilo in prenova Cerkve Libreria Editrice Vaticana, 2013 |
Škof Athanasius
Schneider ORC (naslovni škof Celerine, pomožni škof škofije Astana v
Kazahstanu)
Predavanje o pomenu
svete Evharistije za obnovo in prenovo Cerkve, ki ga je škof Athanasius
Schneider imel 5. januarja 2013 v Brooklynu.
1.
Cerkev na svoji poti proti nebeškemu Jeruzalemu raste in je neprenehoma
poučevana od Svetega Duha, posebno skozi strah Božji (Apd. 9, 31), skozi
nadnaravna dela vere, upanja in ljubezni ter skozi konkretna dejanja čaščenja
učlovečenega Boga v njegovih vidnih manifestacijah, posebno v Njegovi
prisotnosti v evharističnem zakramentu. Vse
od začetka svoje zgodovinske poti je Cerkev doživljala svoja najbolj plodna
obdobja prav takrat, ko je z največjo spoštljivostjo častila najsvetejši
oltarni zakrament – Evharistijo. V teh trenutkih so se najbolj jasno kazali
učinki binkoštnih darov Svetega Duha.
2.
Sveta liturgija Cerkve in še posebno liturgija evharistične daritve je
nadaljevanje molitve, ki jo je sam Kristus Veliki Duhovnik na zemlji daroval
Bogu in jo še »sedaj« z velikim spoštovanjem v nebesih daruje svojemu Očetu
enako kot jo je na zemlji. (Hebr. 5,7). Te molitve in geste, ki se izvajajo s pravim
spoštovanjem, predanostjo in svetim strahom Božjim so resnično binkoštne. Ti
binkoštni trenutki, polni Svetega Duha,
so predvsem glavni deli mašne daritve: trenutek posvetitve darov in obhajilo.
Avtentično bogoslužje Cerkve mora torej slediti Kristusovemu molitvenemu zgledu
in zgledu molitve prvih kristjanov. Taka liturgija je Bogu všečna kot nas uči
Pismo Hebrejcem: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in
tako Bogu služimo s strahom in spoštovanjem (cum metu et reverentia),
kakor
je njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« (Hebr. 12, 28). Požirajoči
ogenj je Sveti Duh. Potemtakem velja, da več
kot je pravega spoštovanja in strahu Božjega v molitvah, rubrikah in gestah med
sveto mašo, bolj je taka daritev binkoštna, bolj je napolnjena z darovi Svetega
Duha.
3.
Prava prenova in reforma Cerkve mora torej nujno izhajati iz prenove liturgije,
ki se kaže v poglobitvi vdanosti Bogu v liturgičnih obredih. Taka
prenova liturgije je tudi glavni izraz “aggiornamenta”, za
katerega si je tako prizadeval blaženi papež Janez XXIII. Sveti Josemaria
Escriva je izraz “aggiornamento” zelo dobro razložil z
naslednjimi besedami: “Aggiornamento” pomeni predvsem
zvestobo. Pozorna in stalna zvestoba je najboljša obramba proti hladnosti duha,
izsušenosti srca in duševne nefleksibilnosti. Bilo bi vsaj površno, če bi
dejali, da je glavni namen “aggiornamenta” predvsem spreminjanje.«
Skladno s tem je II. vatikanski koncil posvetil svoj prvi dokument, Sacrosanctum Concilium, sveti liturgiji.
Glavni nameni in principi tega dokumenta so naslednji:
- da bi obredje liturgije jasneje izražalo
orientacijo k Bogu, k nebesom, h kontemplaciji (Sacrosanctum Concilium,
2 in 8),
-
da bi svetost tekstov in obredja bila
jasneje izražena (Sacrosanctum
Concilium, 21),
- da
ne bi zasledovali inovacij, ki niso organsko povezane z obstoječimi
strukturami, razen če ne prinašajo resničnih duhovnih koristi
(Sacrosanctum Concilium, 23).
 |
| mons. Schneider |
Duhovne koristi pa so
po Svetih spisih in zgledih prvih kristjanov le tiste, ki pripomorejo k
globljemu zavedanju in prisotnosti Svetega Duha, ki je Bog in požirajoči ogenj,
in ki navdihuje sveto ljubezen, ki vedno vsebuje tudi strah Božji (Hebr. 12, 28).
4.
Ko pa je nasprotno med sveto liturgijo manj znakov globokega spoštovanja in
strahu pred Bogom, potem je brez dvoma prisotno tudi manj darov Svetega Duha,
manj binkošti, manj pravega “aggiornamenta”, manj duhovnega napredka. Namesto
tega pride do nazadovanja krščanske vere in pobožnosti. Način, kako verniki prejemajo zakrament svete Evharistije jasno kaže,
ali je za njih to ne le trenutek najsvetejše realnosti, temveč tudi trenutek
prejemanja najsvetejše in najbolj ljubljene Osebe. Sprejemanje Kristusovega
telesa v sveti hostiji tako od vernika zahteva globoko vero in čisto srce, a
hkrati tudi nedvoumne geste čaščenja. To so vedno bile značilnosti katoličanov,
od prvih Jezusovih učencev do časov cerkvenih Očetov ter naših pradedov in
dedov. Tudi v prvih stoletjih, ko je v mnogih predelih duhovnik položil
posvečeno hostijo na dlan desne roke ali na belo tkanino, ki je pokrivala desno
roko ženske, se verniki niso nikoli dotikali svete hostije s prsti. Sveti Duh
je vedno vodil Cerkev in jo učil, kako naj čim bolj spoštljivo ravna s
Kristusovim telesom med trenutki obhajila. Že v 6. stol. je Cerkev v Rimu
dovoljevala le obhajanja na usta kot poroča papež Gregor Veliki. Naslednji
korak lahko opazimo v srednjem veku, ko so verniki začeli obhajilo prejemati kleče
in tako tudi na zunaj še bolj izrazili svoje čaščenje presvetega zakramenta. To
je bil še en pomemben trenutek
“aggiornamenta”, binkoštni trenutek.
Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.
