Čeprav je liturgija najbolj častno in praznično opravilo človeka, je po
svojem bistvu vedno delo Boga, Jezusa Kristusa Najvišjega duhovnika,
pravega Boga in pravega Človeka, ki nam v svoji neskončni ljubezni nezasluženo
dovoljuje, da se pridružujemo Njegovemu odrešenjskemu delovanju, njegovi
enkratni žrtvi Bogu Očetu za odrešenje vsega človeštva. Ker je liturgija božje
delo, je v njej človek nujno spodbujen k največji možni nedejavnosti in umirjenosti,
ki se kaže v popolni predanosti milostim Boga, izlivajočim se po organizmu
Cerkve (Kristusovega skrivnostnega telesa) in rokah duhovnika (ki deluje »v
osebi Kristusa«). Dejavnost človeka pa
je pristna posledica liturgije, saj se Bogu predana oseba vsakokrat
napolnjuje z omenjenimi milostmi in z njimi vstopa v življenje, kjer so njegova
dela ljubezni do bližnjega in pričevanje za Resnico nadaljevanje božjega dela v
njem, potrditev liturgične predanosti.
Če bi zapadli všečnemu in
neduhovnemu prepričanju, da je liturgija neke vrste »delavnica« za neskončno
improvizacijo, človekovo izražanje samega sebe brez vsakega reda in
zadovoljevanje njegovega ugodja, bi storili veliko krivico Našemu Gospodu,
Njegovi Cerkvi in lastnemu zdravemu razumu. S tem bi sami postali središče
liturgije, njeni »aktivisti« in se prelevili v igralce na odru neke predstave,
ki igrajo samim sebi zaradi lastnega užitka. Oddaljili bi se od vzora Matere in
Device Marije, ki je v popolni predanosti Bogu sprejela klic nadangela Gabriela,
pritrdila božjemu načrtu in z njim sodelovala, ker je vedela, da ji Oče v svoji
ljubezni pripravlja nekaj velikega, ter naposled z močjo Svetega Duha rodila Sad,
Najsvetejšega med svetimi, brez katerega ne bi prišlo odrešenje na svet. Liturgija mora z vsemi svojimi značilnostmi
odražati tega marijanskega duha popolne predanosti in hkrati rojevanja
sadov. Pogoj za dober začetek tako
predanosti kot dejavnosti pa je (prav tako marijanska) očiščenosti od vseh
posvetnih madežev v obliki nezbranosti, hrupa, modnih muh, samovolje itd.
Izjemno pomemben vidik marijanske liturgične duhovnosti je sprejemanje
liturgije in ne njeno prikrojevanje. Liturgija je v tem duhu sprejeta od
Cerkve skozi njeno sveto tradicijo in pravila (rubrike), ne skozi človekovo
sprotno iznajdljivost. Katoliki imamo namreč dolžnost, da se držimo svete maše, kakor nam jo predpisuje ali
priporoča Cerkev. Izpolnjevanje te dolžnosti je spoštovanje tega, kar pripada
Bogu. Liturgija je božje delo in Njegova
pravica je, da na to božje delo (bodisi duhovniki bodisi laiki) odgovorimo
skladno z uradnim glasom Cerkve, verniki pa imajo pravico, da ji Cerkev ponuja
neokrnjeno liturgijo. Tudi v primeru redne oblike rimskega mašnega obreda,
znotraj katere se v praksi dogajajo tudi svetoskrunstva, je naša dolžnost, da
se držimo dejanske vsebine koncilskih besedil (in ne njihove namišljene
»liberalnosti«), Splošnih navodil za
Rimski misal in ostalih dokumentov, kot npr. Sacramentum caritatis Janeza Pavla II., ki brez vsakršnega dvoma
dajejo prvenstvo gregorijanskemu koralu, latinskemu jeziku, prejemanju obhajila
kleče in na usta, prvi evharistični molitvi (mašnemu kanonu), duhovnikova
usmeritev »proti ljudstvu« pa je pri tem zgolj možnost (ne obveza), ki se ji
pridružuje tradicionalni in nikoli preklicani način ad orientem. Vse to predstavlja liturgične norme in priporočila
oziroma njen »repertoar«, ki ne pripada nam, ampak njenemu Gospodarju, to je
Bogu.
Da bi bolje razumeli marijanskega
duha liturgije, se poglobimo v besede Martina Mosebacha, avtorja knjige Herezija brezobličnosti:
Številni
dojemajo rubrike kot najbolj značilno in hkrati najbolj problematično sestavino
starega misala [Janeza XXIII. iz 1962]. Beseda rubricizem je v tem kontekstu
mišljena za liturgijo, kjer so vsak subjektivizem, vsako karizmatično
navdušenje, vsaka ustvarjalna iznajdljivost obsojena na tišino. Javna molitev,
ne molitev posameznika, temveč molitev celotnega Skrivnostnega telesa Cerkve,
je nosila kakovost zavezujočnosti, ki je lahko v okviru misli o emancipaciji
izpod vsakršnega pritiska razumljena kot neke vrste diktatorstvo. Toda po več
kot stoletju uničenja oblike v umetnosti, književnosti, arhitekturi, politiki
in tudi religiji so se ljudje začeli zavedati, da izguba oblike skoraj vedno s seboj prinese tudi izgubo vsebine.
Nekoč so se semeniščniki tako dobro naučili rubrike, da bi jih lahko izrekli
celo v spanju. Kakor morajo pianisti trdo vaditi, da osvojijo kakšno spretnost,
ki je sprva golo mučenje, nato pa zveni kot svobodna improvizacija, tako so se
izkušeni mašniki okrog oltarja gibali z opojno lahkotnostjo; celotno izvajanje
se je izlivalo kakor iz enega izvira. Ti
mašniki niso bili okovani v oklep prisiljujočih rubrik, pač pa so na njih
lebdeli kot na oblakih.
Podobno piše Ryan Topping v svoji
knjigi Ponovna izgradnja katoliške
kulture:
Kdor sebe več
ne doživlja kot služabnika tradicije, ampak kot njenega gospodarja, nič več ne
verjame, da se v rubrikah nahaja skrivnost, da duša potrebuje resnico, ogrnjeno
v obleko lepote. Iz tega logično sledi, da bo tak človek mašo obravnaval bolj
kot druženje prijateljev kot pa žrtev Boga.
Mar se ni v preteklih desetletjih zgodilo ravno to? Mar smo postali
slepi pred več kot očitno liturgično in splošno krizo Cerkve? Mark Kirby iz
priorata Silverstream nam tu ponuja zdrave in svete besede:
Ko začnemo
pristopati k liturgiji, se moramo izogniti temu, da bi se v njo vtikali. Pravilna drža je v tem, da se ji podredimo,
in sicer kot takšni, kakršna enostavno je. Ko začnemo svoj odnos z Bogom,
se ne spravimo v kritično analizo teologije, ampak pademo pred Njega, rekoč:
»Gospod je Bog, Gospod je Bog.« (1 Kr 18, 39) Začeti z adoracijo pomeni, kakor
nas navdihujejo besede Himne kerubov bizantinske božje liturgije, »dati na
stran svoje zemeljske skrbi« in počastiti »Kralja Kraljev, ki nevidno prihaja v
spremstvu angelskih čet«.
Te besede zvenijo skoraj kot
izpraševanje vesti. Mar res pristopamo k liturgiji kot nečemu, kar je prvo, kar
je pred nami in bo vedno pred nami (tudi po naši smrti), in ne kot nečemu, kar
oblikujemo in se z njo igramo po mili volji?
Prispevek je priredba članka dr.
Petra Kwasnievskega z naslovom In the
Liturgy, Man is Most Active – and Most Receptice, objavljenega 3. septembra
2013 na spletnem portalu New Liturgical
Movement-Novus Motus Liturgicus.
Ni komentarjev:
Objavite komentar