Konec letošnjega novembra je dal
papež Frančišek izdati dva po obsegu različna, a vsebinsko povezana dokumenta.
Pri prvem gre za pismo njegovemu
posebnemu odposlancu kardinalu Walterju Brandmüllerju, namenjeno kot
čestitka ob 450. obletnici konca tridentinskega cerkvenega zbora (1548-1563),
ki jo je 1. decembra 2013 v papeževem imenu počastil omenjeni nemški kardinal,
pomembno ime strokovnjakov za cerkveno zgodovino in neustrašni podpornik svete maše klasičnega rimskega obreda. Pri
drugem dokumentu pa gre za apostolsko
spodbudo (exhortatio apostolica)
z naslovom Evangelii gaudium (Veselje evangelija), v kateri trenutni sveti
oče izraža svoje želje po reformi upravljanja Cerkve in poziva k dejavnemu
uresničevanju t. i. nove evangelizacije.
Bistvo obeh dokumentov je
papeževo opozorilo o velikanski
vrednosti tako jezikovne kot teološke jasnosti pri širjenju Besede oziroma
Resnice, k čemur je poklican (in obenem dolžan) vsak katolik. Takšna jasnost ni
zahteva zgolj posebnih zgodovinskih kriznih trenutkov (kakršen je tudi naš),
temveč splošnega življenja Cerkve kot celote. Zadeva tako duhovniško pridiganje kot nagovarjanje sekulariziranega
sveta s strani laikov, tako obrambo pravovernosti kot tudi misijonarjenje
iz želje po zveličanju vsega človeštva (prvi korak na tej poti je vključitev v
Cerkev). Jasnost namreč kaže na razumsko verodostojnost prepričanja o
Kristusovem odrešenju za odkupitev grehov, obljubljenem večnem življenju in
Njegovi Cerkvi kot edini varni »ladji odrešenja«, po drugi strani pa zmore
urejeno podajati številna milostna izkustva osebne narave, ki lahko služijo kot
plemeniti misijonarski vir navdušenja za Kristusa.
V zvezi s tem papež uvede logično
vez med izrecno omenjeno hermenevtiko reforme v kontinuiteti (sklicujoč se na papeža Benedikta
XVI.) in aktualnostjo tridentinskega
koncila. Slednji nas po besedah svetega očeta lahko učinkovito prenovi v
intelektualnem in moralnem smislu, kajti štiri in pol stoletja stari sklepi
ostajajo dragoceni in pravoverni za vse čase. Prav vsak vesoljni cerkveni zbor predstavlja pojasnitev in izostritev
ene in iste Resnice, sestavlja namreč nepogrešljiv in nezastarljiv del ene
celote, ki je celota »Kristusove neveste«, to je Cerkve. Časovno novejši
koncili ne izpodrivajo starejših, pač pa jih nadaljujejo, izpolnjujoč
neuničljivo vlogo apostolov (na čelu z naslednikom sv. Petra), ki jim je
Kristus naročil širiti Resnico in bedeti nad zaupano jim Cerkvijo. Obletnica konca tridentinskega koncila je
torej priložnost tudi za zagon t. i. nove evangelizacije, ki je zgolj
odtenek prvotnega poslanstva apostolov in njihovih sledilcev. Tudi t. i. nova
evangelizacija je vpeta v tradicijo Cerkve: tudi pri njej gre za odgovor na
konkretne izzive (pomanjkanje verskega znanja in gorečnosti med katoliki,
odsotnost Boga v prevladujoči zahodni kulturi) v luči preseganja časov, to je v
luči nespremenljive Resnice in večnega življenja (nenehne liturgije pri nebeški
gostiji).
Tomistična misel (vzor jasnosti in druženja med razumom in vero), skrb
za liturgična dejanja, disciplina duhovščine, trdnost prepričanja laikov in
gorečnost pri oznanjevanju Resnice svetu so vodila, ki jih je posebej
poudarjal tridentinski koncil. Od teh vodil bo odvisna naša uspešnost hoje po
poti svetosti, od teh vodil bodo odvisni sadovi nove evangeljske gorečnosti.
Molimo, da bomo skupaj s papežem sposobni dokončno preseči krivoverske
predsodke o nezdružljivosti (domnevno zastarelega) tridentinskega koncila in t.
i. nove evangelizacije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar