Zagreb, nedelja Gaudete |
Ko govorimo o vojskujoči se Cerkvi, moramo odpraviti
enega od zelo pogostih stereotipov, ki bi ga lahko označili kot
izključevalnega. Ta stereotip namreč pravi, da je vojskujoča se Cerkev izključujoča
do vseh ostalih, ki niso njeni člani. Dom Guéranger namreč pravi, da Kristusova
nevesta, Cerkev, moli in goreče prosi, da bi Odrešenik obiskal: »Tudi tiste, ki
niso v občestvu z njo, kakor tudi nevernike same, z namenom, da bi se
spreobrnili k pravi luči, ki sveti tudi zanje.« Še vedno govorimo o Kristusovem
drugem, duhovnem, prihodu, kar je tudi logično, saj imamo v času svojega
bivanja na zemlji vsi ljudje možnost, da nas razsvetli: »Resnična luč, ki
razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Da bi spoznali dejstvo, da je Božji Sin
postal človek, da bi nas odrešil, nujno potrebujemo tudi ta duhovni prihod,
vendar pa je pri tem potrebno paziti, da ne bi zapadli določenim zmotam, ki so
značilne za naš čas. Te zmote se pravzaprav da zožiti v samo eno zadevo, ki se
danes prav bolno poudarja – srečanje z Vstalim.
Skušali bomo le na kratko povedati, v čem je tu
težava, saj je predmet naše obravnave tu zlasti adventni čas, a nekaj je
vendarle treba reči o tem. V današnjem času se meče vnemar tako apologetiko kot
raumsko poglabljanje v iskanju resnice. Oboje bi naj bilo odveč, ker je treba
vero živeti. Pomembno tako postane zlasti izkustvo. Vera je v tem, da srečamo
Kristusa, prepoznamo njegovo navzočnost v zgodovini in v svojem življenju.
Vendar pa krščanstvo ni in ne more biti samo izkustvo, tudi zato ne, ker je
nevarno, če odvzamemo razum, da se ustavimo le pri čustvih – le-ta pa so
varljiva. Ne bomo seveda zanikali, da krščanstvo ni tudi izkustvo, vendar pa je
izkustvo nekaj, česar ne moremo podati oz. posredovati nikomur, ker je osebna
zadeva. Tisto, kar lahko posredujemo, so načela, ne moremo posredovati lastnega
izkustva. Gotovo je versko izkustvo, na neki način, najvišja stopnja
krščanskega življenja, a je dano le nekaterim, še ti pa so to izkustvo prejeli
kot dar od zgoraj, potem ko so se presneto potrudili za molitveno in asketsko
življenje, kakor tudi za preučevanje, tudi razumsko, krščanske vere. Poglejmo
samo sv. Terezijo Benedikto od Križa, alias Edith Stein, kako je vero pošteno
najprej razumsko premislila, da ne govorimo o tem, kako se je trudila za
zgledno krščansko življenje v pokorščini, molitvi in odpovedi. Vera ni samo
neko čustvo našega srca, temveč je tudi razumsko dejanje, katerega vodilo je
stremljenje za resnico. Sveto pismo in Cerkev nam predlagata v verovanje
določene resnice, ki pa se jih lahko oklenemo le z razumom – drugače ne gre.
Vidimo, kako potrebujemo vse svoje človeške moči, da
priznamo in naredimo za svoj Kristusov prvi prihod, ki potem potegne za sabo
celo verigo dogodkov od Betlehema do Jeruzalema, ki predstavljajo vsebino
našega odrešenja. Bog se je ponižal, da je najprej postal človek, potem pa celo
tako, da je za nas umrl na križu. Če vsega tega ne osvojimo, potem ne bomo
nikdar verjeli, da je Cerkev Božja institucija, ker jo je ustanovil sam Jezus
Kristus, posledično pa ne bomo verjeli, da ta institucija predaja iz roda v rod
vse tiste nauke, besede in zglede, ki jih je Kristus zapustil apostolom in
učencem, pa niso zapisani v evangeliju. Ne bomo torej verjeli v tisto, kar z
eno besedo poimenujemo kot Izročilo. Toda brez prvega prihoda seveda ne more
biti drugega prihoda, ki je prihod v duhu, posledično pa ne bomo pripravljeni
na tretji prihod, ko pa se bo res vsak od nas srečal s Kristusom, a gorje mu,
če bo samo pasivno čakal na ta dogodek. Vemo, kako se konča zgodba za tistega
služabnika, ki je svoj talent zakopal.
Po besedah našega opata namreč Cerkev ni zadovoljna
samo s tem vsakoletnim Kristusovim prihodom, temveč pričakuje še tretji prihod,
ki bo »použil vsako stvar«. Za svoje je naredila njegove zadnje besede: »Pridem
kmalu« (Raz 22), na kar goreče vzklika: »Pridi, Gospod Jezus!« »Želi namreč
biti osvobojena časnih omejenosti.« Želi si priti tja, kjer kraljuje njen
Ženin. V adventnem bogoslužju tako za svoje napravi besede iz Razodetja:
»Prišla je Jagnjetova gostija in njegova nevesta je pripravljena« (19,7). Prav
kakor smo dejali malo prej, se je treba pripraviti, sicer sploh ne moremo
govoriti o nekem globokem hrepenenju.
Cerkev se namreč istočasno tudi zaveda, kako bo ta
tretji prihod tudi nekaj zelo strašnega in trepeta ob misli nato, kako bo za
ljudi, ko se bodo znašli pred sodbo. Kakor pravi naslov speva bl. Tomaža
Čelanskega, imenuje Cerkev ta dan »Dan jeze« (Dies Irae). Kakor pravi
naš opat, se ne boji zase, saj bo ta dan dokončno zmagala in si nadela
kraljevski načelek. Boji se za svoje otroke, saj je vendarle njihova mati.
Trepeta za vse tiste, ki bodo šli na »kozlovsko stran«, na levico. Zato je
prav, da v adventu, poudarjamo tudi strašnost tistega dne, ko bo Kristus prišel
»v slavi, sodit žive in mrtve«. Le pazimo, da se ne bomo preveč prepustili
sentimentalizmu, saj gre tu za še kako resne zadeve, ki zadevajo naše rešenje.
Božič, na katerega se pripravljamo, je tisto, kar molimo v veroizpovedi (ki smo
jo pravkar omenili zgoraj): »Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes in se utelesil iz Marije Device ter postal človek.«
Vstopamo v neposredno pripravo na božični praznik. Naj
ne gre mimo še ta priložnost, če je že prvi del adventa kar tako švignil mimo,
ne da bise niti dobro tega zavedeli.
… zaključek prihodnjič!
Andrej Vončina
Dobra razmišljanja!
OdgovoriIzbrišiMorala je vera v praksi.
Pozdravljeni!
OdgovoriIzbrišiEno vprašanje imam. Kakšna je definicija verskega izkustva?
Lp,
Katja
Definicija verskega izkustva je lahko večpomenska, saj je že versko izkustvo samo po sebi zelo raznoliko; razlikuje se namreč od osebe do osebe. Prav to je njegova prva značilnost: subjektivnost in partikularnost.
IzbrišiKar zadeva njegovo vsebino (znotraj katolištva), gre ponavadi za posebno in enkratno občuteno gotovost o navzočnosti in dobrotljivosti Boga (npr. pri kesanju grehov, v rešitvi izpod bolezni, v povezavi s kakšnim romarskim krajem, pri spreobrnenju). To je nedvomno pozitivni vidik verskega izkustva.
Po drugi strani pa se versko izkustvo velikokrat oblikuje in krepi znotraj določenih čustvenih praks (npr. karizmatična gibanja), ki, neupoštevajoč celostnost človeške osebe, odstranjujejo razumsko razsežnost oziroma poudarjajo evforijo, iracionalnost, tudi zabavo in sprostitev. To je nedvomno negativni vidik verskega izkustva.
Tako je, kakor pravijo administratorji bloga. Dandanes pogosto zasledimo tudi besedo "srečanje" za označitev verskega izkustva, da se je denimo treba srečati z Gospodom Jezusom Kristusom ali Božjo Materjo Devico Marijo, a je to žal mišljeno le v čutnem ali čustvenem smislu. Če ne nečesa doživiš, potem nimaš prave vere... Potem se išče samo te zadeve, ne temelji pa se na tem, da bise naslonili na razum in sveto Izročilo pri svojem verovanju. Četudi bi kdo doživel neko versko izkustvo v pozitivnem smislu, njegova vera ne more temeljiti samo na tem, kakor nam lepo pove odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori, saj so to le trenutki v življenju kristjana. To so milostni trenutki, ki so vselej dar od zgoraj, a se je vselej treba vrniti v kruto resničnost življenja, kjer je včasih celo tako hudo, da doživljamo temno noč, kakor nas učita velika obnovitelja karmeličanskega reda in cerkvena učitelja, sv. Janez od Križa in sv. Terezija Velika. Tako, da ne bomo preveč dolgovezili. Pa obilo blagoslova in milosti!
OdgovoriIzbriši