Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja III

Zagreb, nedelja Gaudete

Ko govorimo o vojskujoči se Cerkvi, moramo odpraviti enega od zelo pogostih stereotipov, ki bi ga lahko označili kot izključevalnega. Ta stereotip namreč pravi, da je vojskujoča se Cerkev izključujoča do vseh ostalih, ki niso njeni člani. Dom Guéranger namreč pravi, da Kristusova nevesta, Cerkev, moli in goreče prosi, da bi Odrešenik obiskal: »Tudi tiste, ki niso v občestvu z njo, kakor tudi nevernike same, z namenom, da bi se spreobrnili k pravi luči, ki sveti tudi zanje.« Še vedno govorimo o Kristusovem drugem, duhovnem, prihodu, kar je tudi logično, saj imamo v času svojega bivanja na zemlji vsi ljudje možnost, da nas razsvetli: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Da bi spoznali dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da bi nas odrešil, nujno potrebujemo tudi ta duhovni prihod, vendar pa je pri tem potrebno paziti, da ne bi zapadli določenim zmotam, ki so značilne za naš čas. Te zmote se pravzaprav da zožiti v samo eno zadevo, ki se danes prav bolno poudarja – srečanje z Vstalim.

Skušali bomo le na kratko povedati, v čem je tu težava, saj je predmet naše obravnave tu zlasti adventni čas, a nekaj je vendarle treba reči o tem. V današnjem času se meče vnemar tako apologetiko kot raumsko poglabljanje v iskanju resnice. Oboje bi naj bilo odveč, ker je treba vero živeti. Pomembno tako postane zlasti izkustvo. Vera je v tem, da srečamo Kristusa, prepoznamo njegovo navzočnost v zgodovini in v svojem življenju. Vendar pa krščanstvo ni in ne more biti samo izkustvo, tudi zato ne, ker je nevarno, če odvzamemo razum, da se ustavimo le pri čustvih – le-ta pa so varljiva. Ne bomo seveda zanikali, da krščanstvo ni tudi izkustvo, vendar pa je izkustvo nekaj, česar ne moremo podati oz. posredovati nikomur, ker je osebna zadeva. Tisto, kar lahko posredujemo, so načela, ne moremo posredovati lastnega izkustva. Gotovo je versko izkustvo, na neki način, najvišja stopnja krščanskega življenja, a je dano le nekaterim, še ti pa so to izkustvo prejeli kot dar od zgoraj, potem ko so se presneto potrudili za molitveno in asketsko življenje, kakor tudi za preučevanje, tudi razumsko, krščanske vere. Poglejmo samo sv. Terezijo Benedikto od Križa, alias Edith Stein, kako je vero pošteno najprej razumsko premislila, da ne govorimo o tem, kako se je trudila za zgledno krščansko življenje v pokorščini, molitvi in odpovedi. Vera ni samo neko čustvo našega srca, temveč je tudi razumsko dejanje, katerega vodilo je stremljenje za resnico. Sveto pismo in Cerkev nam predlagata v verovanje določene resnice, ki pa se jih lahko oklenemo le z razumom – drugače ne gre.

Vidimo, kako potrebujemo vse svoje človeške moči, da priznamo in naredimo za svoj Kristusov prvi prihod, ki potem potegne za sabo celo verigo dogodkov od Betlehema do Jeruzalema, ki predstavljajo vsebino našega odrešenja. Bog se je ponižal, da je najprej postal človek, potem pa celo tako, da je za nas umrl na križu. Če vsega tega ne osvojimo, potem ne bomo nikdar verjeli, da je Cerkev Božja institucija, ker jo je ustanovil sam Jezus Kristus, posledično pa ne bomo verjeli, da ta institucija predaja iz roda v rod vse tiste nauke, besede in zglede, ki jih je Kristus zapustil apostolom in učencem, pa niso zapisani v evangeliju. Ne bomo torej verjeli v tisto, kar z eno besedo poimenujemo kot Izročilo. Toda brez prvega prihoda seveda ne more biti drugega prihoda, ki je prihod v duhu, posledično pa ne bomo pripravljeni na tretji prihod, ko pa se bo res vsak od nas srečal s Kristusom, a gorje mu, če bo samo pasivno čakal na ta dogodek. Vemo, kako se konča zgodba za tistega služabnika, ki je svoj talent zakopal.

Po besedah našega opata namreč Cerkev ni zadovoljna samo s tem vsakoletnim Kristusovim prihodom, temveč pričakuje še tretji prihod, ki bo »použil vsako stvar«. Za svoje je naredila njegove zadnje besede: »Pridem kmalu« (Raz 22), na kar goreče vzklika: »Pridi, Gospod Jezus!« »Želi namreč biti osvobojena časnih omejenosti.« Želi si priti tja, kjer kraljuje njen Ženin. V adventnem bogoslužju tako za svoje napravi besede iz Razodetja: »Prišla je Jagnjetova gostija in njegova nevesta je pripravljena« (19,7). Prav kakor smo dejali malo prej, se je treba pripraviti, sicer sploh ne moremo govoriti o nekem globokem hrepenenju.

Cerkev se namreč istočasno tudi zaveda, kako bo ta tretji prihod tudi nekaj zelo strašnega in trepeta ob misli nato, kako bo za ljudi, ko se bodo znašli pred sodbo. Kakor pravi naslov speva bl. Tomaža Čelanskega, imenuje Cerkev ta dan »Dan jeze« (Dies Irae). Kakor pravi naš opat, se ne boji zase, saj bo ta dan dokončno zmagala in si nadela kraljevski načelek. Boji se za svoje otroke, saj je vendarle njihova mati. Trepeta za vse tiste, ki bodo šli na »kozlovsko stran«, na levico. Zato je prav, da v adventu, poudarjamo tudi strašnost tistega dne, ko bo Kristus prišel »v slavi, sodit žive in mrtve«. Le pazimo, da se ne bomo preveč prepustili sentimentalizmu, saj gre tu za še kako resne zadeve, ki zadevajo naše rešenje. Božič, na katerega se pripravljamo, je tisto, kar molimo v veroizpovedi (ki smo jo pravkar omenili zgoraj): »Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil iz Marije Device ter postal človek.«

Vstopamo v neposredno pripravo na božični praznik. Naj ne gre mimo še ta priložnost, če je že prvi del adventa kar tako švignil mimo, ne da bise niti dobro tega zavedeli.  

… zaključek prihodnjič!

Andrej Vončina