Liturgija človeka spodbuja tako k dejavnosti kot k kontemplaciji

Čeprav je liturgija najbolj častno in praznično opravilo človeka, je po svojem bistvu vedno delo Boga, Jezusa Kristusa Najvišjega duhovnika, pravega Boga in pravega Človeka, ki nam v svoji neskončni ljubezni nezasluženo dovoljuje, da se pridružujemo Njegovemu odrešenjskemu delovanju, njegovi enkratni žrtvi Bogu Očetu za odrešenje vsega človeštva. Ker je liturgija božje delo, je v njej človek nujno spodbujen k največji možni nedejavnosti in umirjenosti, ki se kaže v popolni predanosti milostim Boga, izlivajočim se po organizmu Cerkve (Kristusovega skrivnostnega telesa) in rokah duhovnika (ki deluje »v osebi Kristusa«). Dejavnost človeka pa je pristna posledica liturgije, saj se Bogu predana oseba vsakokrat napolnjuje z omenjenimi milostmi in z njimi vstopa v življenje, kjer so njegova dela ljubezni do bližnjega in pričevanje za Resnico nadaljevanje božjega dela v njem, potrditev liturgične predanosti.

Če bi zapadli všečnemu in neduhovnemu prepričanju, da je liturgija neke vrste »delavnica« za neskončno improvizacijo, človekovo izražanje samega sebe brez vsakega reda in zadovoljevanje njegovega ugodja, bi storili veliko krivico Našemu Gospodu, Njegovi Cerkvi in lastnemu zdravemu razumu. S tem bi sami postali središče liturgije, njeni »aktivisti« in se prelevili v igralce na odru neke predstave, ki igrajo samim sebi zaradi lastnega užitka. Oddaljili bi se od vzora Matere in Device Marije, ki je v popolni predanosti Bogu sprejela klic nadangela Gabriela, pritrdila božjemu načrtu in z njim sodelovala, ker je vedela, da ji Oče v svoji ljubezni pripravlja nekaj velikega, ter naposled z močjo Svetega Duha rodila Sad, Najsvetejšega med svetimi, brez katerega ne bi prišlo odrešenje na svet. Liturgija mora z vsemi svojimi značilnostmi odražati tega marijanskega duha popolne predanosti in hkrati rojevanja sadov.  Pogoj za dober začetek tako predanosti kot dejavnosti pa je (prav tako marijanska) očiščenosti od vseh posvetnih madežev v obliki nezbranosti, hrupa, modnih muh, samovolje itd.

Izjemno pomemben vidik marijanske liturgične duhovnosti je sprejemanje liturgije in ne njeno prikrojevanje. Liturgija je v tem duhu sprejeta od Cerkve skozi njeno sveto tradicijo in pravila (rubrike), ne skozi človekovo sprotno iznajdljivost. Katoliki imamo namreč dolžnost, da se držimo svete maše, kakor nam jo predpisuje ali priporoča Cerkev. Izpolnjevanje te dolžnosti je spoštovanje tega, kar pripada Bogu. Liturgija je božje delo in Njegova pravica je, da na to božje delo (bodisi duhovniki bodisi laiki) odgovorimo skladno z uradnim glasom Cerkve, verniki pa imajo pravico, da ji Cerkev ponuja neokrnjeno liturgijo. Tudi v primeru redne oblike rimskega mašnega obreda, znotraj katere se v praksi dogajajo tudi svetoskrunstva, je naša dolžnost, da se držimo dejanske vsebine koncilskih besedil (in ne njihove namišljene »liberalnosti«), Splošnih navodil za Rimski misal in ostalih dokumentov, kot npr. Sacramentum caritatis Janeza Pavla II., ki brez vsakršnega dvoma dajejo prvenstvo gregorijanskemu koralu, latinskemu jeziku, prejemanju obhajila kleče in na usta, prvi evharistični molitvi (mašnemu kanonu), duhovnikova usmeritev »proti ljudstvu« pa je pri tem zgolj možnost (ne obveza), ki se ji pridružuje tradicionalni in nikoli preklicani način ad orientem. Vse to predstavlja liturgične norme in priporočila oziroma njen »repertoar«, ki ne pripada nam, ampak njenemu Gospodarju, to je Bogu.

Da bi bolje razumeli marijanskega duha liturgije, se poglobimo v besede Martina Mosebacha, avtorja knjige Herezija brezobličnosti:

Številni dojemajo rubrike kot najbolj značilno in hkrati najbolj problematično sestavino starega misala [Janeza XXIII. iz 1962]. Beseda rubricizem je v tem kontekstu mišljena za liturgijo, kjer so vsak subjektivizem, vsako karizmatično navdušenje, vsaka ustvarjalna iznajdljivost obsojena na tišino. Javna molitev, ne molitev posameznika, temveč molitev celotnega Skrivnostnega telesa Cerkve, je nosila kakovost zavezujočnosti, ki je lahko v okviru misli o emancipaciji izpod vsakršnega pritiska razumljena kot neke vrste diktatorstvo. Toda po več kot stoletju uničenja oblike v umetnosti, književnosti, arhitekturi, politiki in tudi religiji so se ljudje začeli zavedati, da izguba oblike skoraj vedno s seboj prinese tudi izgubo vsebine. Nekoč so se semeniščniki tako dobro naučili rubrike, da bi jih lahko izrekli celo v spanju. Kakor morajo pianisti trdo vaditi, da osvojijo kakšno spretnost, ki je sprva golo mučenje, nato pa zveni kot svobodna improvizacija, tako so se izkušeni mašniki okrog oltarja gibali z opojno lahkotnostjo; celotno izvajanje se je izlivalo kakor iz enega izvira. Ti mašniki niso bili okovani v oklep prisiljujočih rubrik, pač pa so na njih lebdeli kot na oblakih.

Podobno piše Ryan Topping v svoji knjigi Ponovna izgradnja katoliške kulture:

Kdor sebe več ne doživlja kot služabnika tradicije, ampak kot njenega gospodarja, nič več ne verjame, da se v rubrikah nahaja skrivnost, da duša potrebuje resnico, ogrnjeno v obleko lepote. Iz tega logično sledi, da bo tak človek mašo obravnaval bolj kot druženje prijateljev kot pa žrtev Boga.

Mar se ni v preteklih desetletjih zgodilo ravno to? Mar smo postali slepi pred več kot očitno liturgično in splošno krizo Cerkve? Mark Kirby iz priorata Silverstream nam tu ponuja zdrave in svete besede:

Ko začnemo pristopati k liturgiji, se moramo izogniti temu, da bi se v njo vtikali. Pravilna drža je v tem, da se ji podredimo, in sicer kot takšni, kakršna enostavno je. Ko začnemo svoj odnos z Bogom, se ne spravimo v kritično analizo teologije, ampak pademo pred Njega, rekoč: »Gospod je Bog, Gospod je Bog.« (1 Kr 18, 39) Začeti z adoracijo pomeni, kakor nas navdihujejo besede Himne kerubov bizantinske božje liturgije, »dati na stran svoje zemeljske skrbi« in počastiti »Kralja Kraljev, ki nevidno prihaja v spremstvu angelskih čet«.

Te besede zvenijo skoraj kot izpraševanje vesti. Mar res pristopamo k liturgiji kot nečemu, kar je prvo, kar je pred nami in bo vedno pred nami (tudi po naši smrti), in ne kot nečemu, kar oblikujemo in se z njo igramo po mili volji?

Prispevek je priredba članka dr. Petra Kwasnievskega z naslovom In the Liturgy, Man is Most Active – and Most Receptice, objavljenega 3. septembra 2013 na spletnem portalu New Liturgical Movement-Novus Motus Liturgicus.