Na današnji praznik praznujemo, da je bila Marija brez greha
spočeta že v naročju svoje matere, svete Ane. Mi se rodimo s podedovanim grehom
prvih staršev, Marija pa je bila tega obvarovana.
Marijo imenujemo blažena Devica Marija. Beseda
»blažen« se danes v vsakdanjem jeziku skoraj ne uporablja več. Jezus začne svoj
govor na gori z blagri: »Blagor ubogim v duhu; blagor čistim v srcu; blagor
kadar vas bodo zaradi mene preganjali,…« Beseda blagor si deli isti koren z
besedo blažen. Verjetno ne najbolj posrečen prevod, pa kljub temu nam bolj
razumljiv je beseda »srečen«. Blažena Devica Marija bi tako pomenilo srečna.
Vprašajmo se, koga ti imenuješ srečen? Koga imaš za srečnega?
Če imam za srečne posvetne ljudi, ker imajo več premoženja, so slavni, jim ni
potrebno trpeti, potem imam zaslepljene duhovne oči. Najsrečnejša ženska na
svetu (najbolj blažena) je Devica Marija – če je nimam za najsrečnejše sem
duhovno še slep. Današnji praznik, pa tudi drugi Marijini prazniki, Devico
Marijo imenujejo za srečno zaradi določenega vidika. V teh praznikih Device
Marije so vse poteze tega, kaj pomeni imeti srečo na zemlji!
Zakaj ji pravimo blažena oz. srečna Devica Marija? Ta praznik
govori naslednje:
V njeno dušo ni nikoli stopil niti najmanjši greh, niti prvi
greh. Srečen je tisti, ki z grehom sovražniku (ubijalcu) ni naredil niti
najmanjšega prostora. Srečen, blažen je tisti, ki ne greši, tisti, ki hudemu
duhu ni napravil niti najmanjšega prostora v svoji duši in svojem življenju.
Hudi duh nam prikazuje ravno nasprotno, kakor je to storil Adamu in Evi:
»Srečna bosta če bosta grešila.« Tudi v Cerkvi se je zaradi napačne podobe Boga
razširila miselnost… »ne mučimo ljudi.« - v smislu, da ljudi pustimo v grehu in
smo z njimi sočutni. Ampak to je laž. Duhovniki nismo sočutni z verniki, če jih
puščamo v grehu, ter jih z deljenjem zakramentov takrat, ko tega niso vredni,
še potrjujemo v slabem. Sočutni smo takrat, ko jim iz greha pomagamo, ker
srečen je tisti, ki hudemu duhu ne pusti prostora. Podobno starši niso sočutni s svojimi otroki, če jim
pustijo, da so neposlušni, razvajeni in neubogljivi, ampak takrat, ko jim
pomagajo, da se teh grehov rešijo. Ko je tvoja duša brezmadežna, takrat si
srečen.
Opozorimo še na eno zmoto. Večkrat slišimo, da smo vsi
grešniki. Mislim, da je to večkrat izgovor zato, da grešimo naprej in se ne
spreobrnemo. Tudi ni res, da je človek grešnik ves čas. Po svetem krstu, po
vredni spovedi, po vrednem prejemu svetega obhajila je moja duša v stanju
brezmadežnosti. Takrat sem srečen, blažen.
To, da Marijine duše nikoli ni omadeževal greh je ena stran
kovanca. Druga stran istega kovanca pa je, da je Marija popolnoma izpolnila
Božjo voljo. Bog je za vsako ustvarjeno življenje napisal čudovito »skladbo«.
Marija je uspela v polnosti zaigrati to »skladbo«, mi pa se to skladbo trdimo
čim popolneje zaigrati. Današnji praznik nam torej hkrati govori naslednjo
resnico: Srečen je tisti, ki uspe kar najbolj zaigrati »skladbo«, ki jo je za njegovo
življenje napisal Bog. Srečen oz. blažen je tisti, ki mu uspe kar najbolj
zaigrati »skladbo« oz. izpolniti Božjo voljo. Srečen oz. blažen si takrat ko
izpolniš Božjo voljo. Neka redovnica je pričevala: »Bogu sem neskončno
hvaležna, da me je poklical v samostan.« Gotovo nebi bila Bogu neskončno
hvaležna, če bi bilo njeno življenje velika polomija. Drugi moški je rekel:
»Kako lepo je biti čist na duši in telesu.« Kako nas hudi duh slepi! Ves čas
nas prepričuje, da brezmadežno življenje (kot ga je imela Devica Marija) ni
blaženo; ni srečno!
Pri tem pa je nujno poudariti naslednje. Bog ni Marijo izbral
za Brezmadežno, jo obvaroval vsakega greha samo zanjo. Ko je Bog izbral Marijo
je po njej izbral tudi svojo Cerkev in dal možnost vsem ljudem, da po Mariji zadobijo
brezmadežnost in s tem blaženost oz. srečo. Zelo pomembna je ta resnica. Brezmadežnosti ne dobim iz svojih posebnih spretnosti in moči v duhovnem življenju
– kakor podobno Marija ne. Da bomo to bolj razumeli poglejmo kaj pravi
Katekizem Katoliške Cerkve o trdnem sklepu. Na vprašanje kdo ima resno voljo,
da se bo v prihodnje po sveti spovedi varoval greha, katekizem odgovarja: Resno
voljo ima tisti, ki hoče uporabljati pripomočke, ki so za zveličanje
potrebni in se hoče ogibati grešne priložnosti!
Pripomoček je zelo tehničen izraz, ampak pove bistvo
katoliške duhovnosti. Po molitvi, sveti spovedi, evharistiji sem notranje
spremenjen, ne pa iz svoje moči. Veliko primerov poznam, ko so ljudje postali
notranje drugačni zaradi redne spovedi. Človek ne more zagotoviti, da v
prihodnje ne bo grešil. Lahko pa obljubi, da se bo ogibal greha in vedno hodil
k spovedi, molil in prosil Boga za rešitev. Jezus pravi: »Prosite in vam bo
dano.« (prim. Mt 7,7) Če računa človek na svoje moči bo upehal. Če pa računaš
na Boga boš živel. Bog nam je dal vse te pripomočke (spoved, evharistijo, druge
zakramente, rožni venec, sveto pismo, katekizem, zglede svetnikov,
blagoslovljeno vodo,…), da bi nas posvetil. Pet devic, ki je prišlo na svatbo
niso imenovane močnejše, krepostnejše ali kaj podobnega, ampak »pametne« (prim.
Mt 25,2). Pameten je tisti, ki uporabi te milosti, da postane močnejši, krepostnejši. Sveti Alfonz Ligvorij je napisal kar nekaj premišljevanj o poslednji
sodbi. Glavni očitek pogubljenim v njegovih premišljevanjih je zasmehovanje
Boga oz. zasmehovanje Božje milosti. Oni so imeli možnost se zveličati, pa so
Božjo milost in pomoč metali stran. Kakor otrok, ki bi dobil igračo za darilo
in bi jo zaradi nezadovoljstva vrgel stran, se kujal in jezil, ter na koncu
ostal brez igrače, sam s svojo jezo.
Sklep: Nikoli ne nasedajmo hudiču in svetu, da je bolje
grešiti, kakor ostati čist. Uporabljajmo pripomočke, ki nam jih je dal Bog, da
posvetimo svoje življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar