Na praznik Kristusa Kralja, 24. novembra letos, je škof
v mestu Maasin na Filipinih, Precioso D.
Cantillas, izdal pismo klerikom, redovnikom in vsem vernikom škofije Maasin.
Pismo ima naslov Obrnitev h Gospodu (»Ad Orientem, ad Deum«). Spodaj objavljamo
prevod pisma.
Drago Božje ljudstvo,
ko praznujemo slovesnost Kristusa Kralja v tem letu, 24.
novembra 2019, se kot Njegovo ljudstvo, škofija Maasin, ponovno bolj goreče in
pobožno zaobljubimo Bogu, ki je poslal Jezusa, svojega Edinorojenega Sina,
našega Kralja in Odrešenika. Eden od konkretnih načinov s katerim izražamo našo
obrnitev k Bogu je v obhajanju svete liturgije.
Spomnimo se na zelo pomembno razumevanje liturgije, kot
razlaga kardinal Sarah, prefekt kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino
zakramentov: »Bog, ne človek je središče katoliške liturgije. Njega prihajamo
častiti. Pri liturgiji ne gre za tebe ali mene; liturgija ni kraj kjer častimo
našo lastno identiteto, dosežke, napredovanja, povišanja, lastno kulturo ali
lokalne verske navade. Liturgija je prvotno in najprej namenjena Bogu in temu
kar je On storil za nas. V svoji sveti Previdnosti je vsemogočni Bog ustanovil
Cerkev in postavil sveto bogoslužje s čimer mu moramo darovati pravo bogoslužje
v skladu z novo zavezo, ustanovljeno od Kristusa.« Kardinal nas je, ob
sklicevanju na »avtentično implementacijo« dokumenta o liturgiji drugega
vatikanskega koncila »vse duhovnike povabil, da mašujejo ad orientem, …
in da je zelo pomembno, da se vrnemo kakor hitro je mogoče k skupni
usmerjenosti, duhovnikov in vernikov v isto smer – proti vzhodu ali vsaj proti
apsidi – h Gospodu, ki prihaja, v tistih liturgičnih delih, kjer naslavljamo
Boga. Ta praksa je dovoljena po trenutni liturgični zakonodaji. Popolnoma
legitimna je v novem obredu. Resnično, mislim, da je to zelo pomemben korak s
katerim zagotovimo, da je pri naših obredih Gospod zares v središču.«
Resnično, mi, v naši škofiji moramo storiti, da bo Bog
resnično središče našega življenja. Pred kratkim smo praznovali zlato obletnico
naše škofije in obnovili našo predanost, da postanemo resnični Gospodovi
učenci. Nenehno moramo naše stremljenje usmerjati k Jezusu, kateremu sledimo,
tudi v obhajanju svete liturgije.
Zatorej se bo z začetkom novega liturgičnega leta, na prvo
adventno nedeljo, 1. decembra 2019, v škofiji Maasin začela obhajati maša »ad
orientem«. Mašnik in verniki bodo v tistih delih, ko se naslavlja Boga, skupaj
gledali oz. bili obrnjeni v isto smer proti Gospodu, ki ga predstavljata oltar
in križ. Enako bodo laični služabniki, ki so zakonito postavljeni od škofa po
župniku, da vodijo nedeljsko bogoslužje božje besede in obhajila storili prav
tako.
Škofijska liturgična komisija bo storila vse kar je potrebno,
da bodo duhovniki, laični liturgični služabniki za bogoslužje božje besede v kapelah
in verniki na splošno obveščeni, kako praktično izvesti ta način maševanja,
kakšen njegov pomen in duhovnost.
Upamo, da bo uvedba tovrstnega načina češčenja Boga v
liturgiji pripomogla, da postanemo »vredni častilci zedinjeni v enem samem
dejanju češčenja.« Kleriki (škofje, duhovniki in diakoni) in laiški »voditelji
molitev« bodo vodili vernike h Gospodu in ne bodo sami center češčenja. »Mi
škofje imamo veliko odgovornost in nekoč bomo dajali odgovor Gospodu o našem
vodenju. Mi nismo lastniki ničesar! Kakor uči sveti Pavel, smo »služabniki
Kristusovi in varuhi Božjih skrivnosti«… odgovorni smo, da zagotovimo, da so
svete resničnosti liturgije v naših škofijah spoštovane in da naši duhovniki in
diakoni ne le izpolnjujejo liturgična pravila, ampak poznajo duha in moč
liturgije iz »katere rastejo.« (kardinal Sarah)
Skupaj z Marijo našo Mahal nga Patrona, Vnebovzeto, se
moremo vedno obrniti h Gospodu v nebesa, ko obhajamo skrivnosti naše vere tukaj
na zemlji.
Naj bo Bog slavljen, zdaj in vedno!
+ PRECIOSO D. CANTILLAS, SDB, DD, Maasin-ski škof.
Pri nas Salezijanci ne nosijo niti križca na suknjiču ... in že leta dovolijo razne liturgične zlorabe (da o električnih kitarah niti ne govorim)
OdgovoriIzbrišiPozdravljeni Ad Dominovci,
OdgovoriIzbrišiImam eno vprašanje glede evharističnega dela sv. maše, ki me že zelo dolgo časa bega:
Opazil sem, da pri nas duhovniki v evharističnem delu maše vernikom zelo pogosto govorijo na naslednje načine, da npr. »smo združeni kot učenci ob zadnji večerji« pa npr. da »smo zbrani okoli mize pri tem skupnem obedu« pa npr. da »je Gospod spet med nami, kot ob zadnji večerji« itd.
Ta vidik zadnje večerje in evharistije je sicer prisoten ko molimo rožni venec »ki je postavil sveto evharistijo«.
Po drugi strani pa nekateri avtorji npr. škof Schneider (in še kakšni drugi) pri opisu maše izpostavljajo vidik Kalvarije, daritve na križu, ki jo službeni duhovnik ponavzočuje pri vsaki sv. maši. To misel sem zasledil celo pri relativno »stari« posebni izdaji molitve križevega pota, ki ga je izdala Nadškofija Maribor "davnega" leta 1995.
No in sedaj me zanima:
1) Ali sta oba vidika potrebna in prisotna in bi na oba moral duhovnik opozoriti-namigniti pri obeh obredih?
2) Kako je bilo to v starih časih – kako je bila vernikom pred sto leti predstavljena maša – kot zbiranje vernikov v spomin na zadnjo večerjo ali kot ponazoritev Kalvarije ali kot oboje?
Lep pozdrav in upam, da nisem preveč zakompliciral :)
Dragi malidelnicar
OdgovoriIzbriši1) KKC v točki 1364 pravi: "Spomin dobi v novi zavezi nov pomen. Ko Cerkev obhaja evharistijo, se spominja Kristusove velike noči (pashe) in ta postane navzoča: daritev, ki jo je Kristus daroval enkrat za vselej na križu, ostaja vedno sedanja (aktualna): "Vsakokrat ,ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, s katero je bilo darovano velikonočno jagnje, Kristus (1 Kor 5,7), se izvršuje delo našega odrešenja." Glavni in bistveni del svete maše je kalvarijska daritev, saj je tudi smrt na križu bila za Jezusa ura zaradi katere je prišel (Jn 17,3), ne pa zadnja večerja. Poleg tega Benedikt XVI. v svoji knjigi trdi, da se je postavitev svete evharistije zgodila po zadnji večerji s svojimi učenci. Zatorej je potrebno povedati, da so vse ostale prispodobe (še posebej) "večerja" - obhajanje "zadnje" večerje je namreč protestantsko - prispodoba, ki nam pomaga razumeti milosti kalvarijske daritve.
2) Pred sto leti tako kot je - Kristusova daritev: svetujem, da si preberete v rimskem misalu uvod od 1* dalje (https://drive.google.com/file/d/10Jlro7xirGGy-gpmlVsPBhgMDXlzxJli/view).
Lep pozdrav
Pozdravljeni,
OdgovoriIzbrišiOb zadnjem sicer lepem prenosu Urbi et Orbi v času korona epidemije iz Vatikana je bilo ob čaščenju Najsvetejšega rečeno (pišem po spominu), da je zadnja večerja bila prva maša, ki jo je Jezus praznoval (daroval, imel) z učenci.
Če to povežem z vašim zgornjim sporočilom, je teza bila verjetno napačna/neposrečena?
Prenos je bil na drugem programu Rtvslo, načeloma si komentatorja zaslužita pohvalo za prevod tekom papeževega govora ampak včasih imam občutek, da se - tudi ob takšnih bolj javnih priložnostih - premalo pazi, kaj se reče.
Toda seveda, kdo sem jaz da bi sodil, sem navaden slovenski katoliški laik, tako da se lahko motim in ne razumem širše slike.
Zanima me vaše mnenje o tem - se dandanes premalo pazi med katoliki kdo in kaj se reče v javnosti in se podcenjuje posledice prehitro danih izjav?
Lep pozdrav