Pridiga: Brezmadežno spočetje preblažene Device Marije, 8. 12. 2019

Na današnji praznik praznujemo, da je bila Marija brez greha spočeta že v naročju svoje matere, svete Ane. Mi se rodimo s podedovanim grehom prvih staršev, Marija pa je bila tega obvarovana.

Marijo imenujemo blažena Devica Marija. Beseda »blažen« se danes v vsakdanjem jeziku skoraj ne uporablja več. Jezus začne svoj govor na gori z blagri: »Blagor ubogim v duhu; blagor čistim v srcu; blagor kadar vas bodo zaradi mene preganjali,…« Beseda blagor si deli isti koren z besedo blažen. Verjetno ne najbolj posrečen prevod, pa kljub temu nam bolj razumljiv je beseda »srečen«. Blažena Devica Marija bi tako pomenilo srečna.

Vprašajmo se, koga ti imenuješ srečen? Koga imaš za srečnega? Če imam za srečne posvetne ljudi, ker imajo več premoženja, so slavni, jim ni potrebno trpeti, potem imam zaslepljene duhovne oči. Najsrečnejša ženska na svetu (najbolj blažena) je Devica Marija – če je nimam za najsrečnejše sem duhovno še slep. Današnji praznik, pa tudi drugi Marijini prazniki, Devico Marijo imenujejo za srečno zaradi določenega vidika. V teh praznikih Device Marije so vse poteze tega, kaj pomeni imeti srečo na zemlji!

Zakaj ji pravimo blažena oz. srečna Devica Marija? Ta praznik govori naslednje:

V njeno dušo ni nikoli stopil niti najmanjši greh, niti prvi greh. Srečen je tisti, ki z grehom sovražniku (ubijalcu) ni naredil niti najmanjšega prostora. Srečen, blažen je tisti, ki ne greši, tisti, ki hudemu duhu ni napravil niti najmanjšega prostora v svoji duši in svojem življenju. Hudi duh nam prikazuje ravno nasprotno, kakor je to storil Adamu in Evi: »Srečna bosta če bosta grešila.« Tudi v Cerkvi se je zaradi napačne podobe Boga razširila miselnost… »ne mučimo ljudi.« - v smislu, da ljudi pustimo v grehu in smo z njimi sočutni. Ampak to je laž. Duhovniki nismo sočutni z verniki, če jih puščamo v grehu, ter jih z deljenjem zakramentov takrat, ko tega niso vredni, še potrjujemo v slabem. Sočutni smo takrat, ko jim iz greha pomagamo, ker srečen je tisti, ki hudemu duhu ne pusti prostora. Podobno  starši niso sočutni s svojimi otroki, če jim pustijo, da so neposlušni, razvajeni in neubogljivi, ampak takrat, ko jim pomagajo, da se teh grehov rešijo. Ko je tvoja duša brezmadežna, takrat si srečen.

Opozorimo še na eno zmoto. Večkrat slišimo, da smo vsi grešniki. Mislim, da je to večkrat izgovor zato, da grešimo naprej in se ne spreobrnemo. Tudi ni res, da je človek grešnik ves čas. Po svetem krstu, po vredni spovedi, po vrednem prejemu svetega obhajila je moja duša v stanju brezmadežnosti. Takrat sem srečen, blažen.

To, da Marijine duše nikoli ni omadeževal greh je ena stran kovanca. Druga stran istega kovanca pa je, da je Marija popolnoma izpolnila Božjo voljo. Bog je za vsako ustvarjeno življenje napisal čudovito »skladbo«. Marija je uspela v polnosti zaigrati to »skladbo«, mi pa se to skladbo trdimo čim popolneje zaigrati. Današnji praznik nam torej hkrati govori naslednjo resnico: Srečen je tisti, ki uspe kar najbolj zaigrati »skladbo«, ki jo je za njegovo življenje napisal Bog. Srečen oz. blažen je tisti, ki mu uspe kar najbolj zaigrati »skladbo« oz. izpolniti Božjo voljo. Srečen oz. blažen si takrat ko izpolniš Božjo voljo. Neka redovnica je pričevala: »Bogu sem neskončno hvaležna, da me je poklical v samostan.« Gotovo nebi bila Bogu neskončno hvaležna, če bi bilo njeno življenje velika polomija. Drugi moški je rekel: »Kako lepo je biti čist na duši in telesu.« Kako nas hudi duh slepi! Ves čas nas prepričuje, da brezmadežno življenje (kot ga je imela Devica Marija) ni blaženo; ni srečno!

Pri tem pa je nujno poudariti naslednje. Bog ni Marijo izbral za Brezmadežno, jo obvaroval vsakega greha samo zanjo. Ko je Bog izbral Marijo je po njej izbral tudi svojo Cerkev in dal možnost vsem ljudem, da po Mariji zadobijo brezmadežnost in s tem blaženost oz. srečo. Zelo pomembna je ta resnica. Brezmadežnosti ne dobim iz svojih posebnih spretnosti in moči v duhovnem življenju – kakor podobno Marija ne. Da bomo to bolj razumeli poglejmo kaj pravi Katekizem Katoliške Cerkve o trdnem sklepu. Na vprašanje kdo ima resno voljo, da se bo v prihodnje po sveti spovedi varoval greha, katekizem odgovarja: Resno voljo ima tisti, ki hoče uporabljati pripomočke, ki so za zveličanje potrebni in se hoče ogibati grešne priložnosti!

Pripomoček je zelo tehničen izraz, ampak pove bistvo katoliške duhovnosti. Po molitvi, sveti spovedi, evharistiji sem notranje spremenjen, ne pa iz svoje moči. Veliko primerov poznam, ko so ljudje postali notranje drugačni zaradi redne spovedi. Človek ne more zagotoviti, da v prihodnje ne bo grešil. Lahko pa obljubi, da se bo ogibal greha in vedno hodil k spovedi, molil in prosil Boga za rešitev. Jezus pravi: »Prosite in vam bo dano.« (prim. Mt 7,7) Če računa človek na svoje moči bo upehal. Če pa računaš na Boga boš živel. Bog nam je dal vse te pripomočke (spoved, evharistijo, druge zakramente, rožni venec, sveto pismo, katekizem, zglede svetnikov, blagoslovljeno vodo,…), da bi nas posvetil. Pet devic, ki je prišlo na svatbo niso imenovane močnejše, krepostnejše ali kaj podobnega, ampak »pametne« (prim. Mt 25,2). Pameten je tisti, ki uporabi te milosti, da postane močnejši, krepostnejši. Sveti Alfonz Ligvorij je napisal kar nekaj premišljevanj o poslednji sodbi. Glavni očitek pogubljenim v njegovih premišljevanjih je zasmehovanje Boga oz. zasmehovanje Božje milosti. Oni so imeli možnost se zveličati, pa so Božjo milost in pomoč metali stran. Kakor otrok, ki bi dobil igračo za darilo in bi jo zaradi nezadovoljstva vrgel stran, se kujal in jezil, ter na koncu ostal brez igrače, sam s svojo jezo.

Sklep: Nikoli ne nasedajmo hudiču in svetu, da je bolje grešiti, kakor ostati čist. Uporabljajmo pripomočke, ki nam jih je dal Bog, da posvetimo svoje življenje.