V nedeljo, 9. oktobra, je bila v cerkvi sv. Mihaela v
Črni vasi prvič po liturgični reformi darovana maša po Rimskem misalu sv.
Janeza XXIII. To cerkev na Barju so konec 30-ih let prejšnjega stoletja
zgradili po načrtu Jožeta Plečnika. Leta 1940 jo je posvetil škof Rožman.
Cerkev je v notranjosti veliko bolj zanimiva, kakor kaže njena zunanjost.
Prečna postavitev oltarja, obhajilni mizi vzdolž ladje ter druge rešitve kažejo
na premišljenost izvedbe projekta, ki je razpolagal z omejenimi finančnimi
sredstvi. Žal je župnija v soupravljanju in tako brez stalne duhovne oskrbe,
peša pa tudi vzdrževanje cerkve. Zato poteka namensko zbiranje sredstev za
obnovitvena dela. Tudi mi smo nabirko darovali v ta namen.
Z nami je tokrat bil Leszek Krolikowski, duhovnik
Inštituta dobrega pastirja, ki smo ga spoznali ob lanskoletnem obisku škofa
Schneiderja. Prosil je, da mu kot pripravo za pridigo priskrbimo slovenski
prevod okrožnice papeža Pija XI. Ingravescentibus
malis, ki govori o svetem Marijinem rožnem vencu. Iz nje je izbral nekaj
odlomkov. Pridigo v celoti prilagamo spodaj.
Iskreno se zahvaljujemo mašniku, župniku in cerkovniku
iz župnije Ljubljana Barje, ki so omogočili obhajanje te svete maše.
Pridiga:
Hvaljen bodi
Jezus Kristus!
Rad bi vam predstavil nekaj misli blaženega papeža
Pija XI. o svetem rožnem vencu, kateremu je mesec oktober posvečen.
»Kdorkoli pazljivo premišljuje zgodovino katoliške Cerkve, lahko spozna, da je z
mnogimi srečnimi dogodki v katoliški Cerkvi združena pomoč Device,
božje Porodnice. Ko so močno nastopajoče zmote skušale raztrgati trdno
oblačilo Cerkve in preobraziti ves katoliški svet, so se naši očetje zatekali
k pomoči Marije, »ki je premagala vsa krivoverstva na vsem svetu«. In
od nje pridobljena zmaga je vrnila srečnejše čase. In ko je mrzka moč mohamedancev,
oprta na veliko ladjevje in močne vojaške sile, grozila evropskim narodom s
porazom in sužnostjo, tedaj so na pobudo rimskega papeža kristjani vneto
prosili nebeške pomoči.
Da živimo v toliko in tako velikih neprilikah in se moramo celo bati v
prihodnosti še hujšega, nam ne sme upasti pogum, ne smemo izgubiti
upanja in zaupanja, ki se naslanja edino na Boga. On namreč, ki je ustvaril
ljudi ozdravljive (prim. Modr 1, 14), brez dvoma ne bo zapustil onih, ki
jih je odrešil s svojo dragoceno krvjo; ne bo zapustil svoje Cerkve. Toda,
kakor smo že v začetku rekli, poslužujmo se kot prijetne priprošnjice in
zavetnice pri Njem, preblažene Device Marije, kajti, da rabimo besede sv. Bernarda,
»je volja njega, da imamo vse po Mariji«.
Izmed raznih pobožnosti, ki z njimi koristno častimo Mater božjo, zavzema
posebno odlično mesto Marijin rožni venec. To je jasno razvidno že iz samih
cvetic, iz katerih je spleten ta duhovni venec. Katere bolj prikladne, da,
božanske molitve bi se pač mogle najti?
Prva v resnici je ona, ki je na prošnjo učencev: »Uči nas moliti!« (Luk 11, 1) prišla
iz ust Zveličarja, ona presveta molitev, ki skrbi, v kolikor je od nas
odvisno, za čast božjo, pa se tudi ozira na vse naše telesne in duševne
potrebe. In res, kako bi nam večni Oče, ko ga prosimo z besedami njegovega Sina,
mogel odtegniti svojo pomoč?
Druga molitev je angelski pozdrav, ki se začenja s slavospevom nadangela
Gabriela in sv. Elizabete in končuje z ono nežno prošnjo, ki z njo prosimo
pomoči preblažene Device zdaj in ob naši smrtni uri. Tem molitvam, ki jih
izgovarjamo z jezikom, se pridružuje premišljevanje svetih
skrivnosti, ki nam tako živo predočujejo radost, žalost in zmagoslavje Jezusa Kristusa
in njegove Matere, da moremo iz tega zajemati v svojih težavah olajšanje in
tolažbo. Spodbuja nas to tudi, da posnemajoči najsvetejši zgled zahrepenimo po
višjih stopinjah čednosti in s tem po sreči večne domovine.
Nočemo, da bi tu ne omenili, da je sama najsvetejša Devica v naših časih ta
način molitve močno priporočila, ko se je prikazovala v lurški votlini in
nedolžno deklico s svojim zgledom učila moliti rožni venec.
Zakaj bi torej ne upali vsega, če pravilno, če sveto, kakor se spodobi, nebeško Mater
na ta način prosimo? Želimo pa, da bi se to godilo še z večjo vnemo zlasti v mesecu
oktobru, in to od vseh vernikov, bodisi v cerkvah, bodisi doma. To
naj bi se zgodilo v tem letu zlasti s tem namenom, da bi sovražniki
božjega imena, ki tajijo večnega Boga in ga predrzno zaničujejo, ki ovirajo
prostost krščanske vere in Cerkve, ki nameravajo nesmiselno ustavljajoč se vsem
božjim in človeškim pravicam pahniti v razsulo in pogubo človeški rod, da bi ti
sovražniki po premogočni priprošnji Device Marije vendar spregledali, se
spokorili in se izročili zvestemu varstvu Marijinemu.
Marijin rožni venec pa ni le močno orožje zoper sovražnike božje in neprijatelje
vere, ampak vzbuja in zasaja v srca tudi evangeljske čednosti.
Predvsem daje hrano katoliški veri, ki se s premišljevanjem svetih
skrivnosti izredno poživi, in obrača pogled na božje razodete resnice.
To je, kakor lahko vsakdo spozna, v naših časih potrebno, ko ne malo tudi
vernikov ne mara več duhovnih stvari in jim krščanske resnice niso več po
godu.«
Molimo torej rožni venec in bodimo gotovi varstva naše nebeške Matere.
V imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen
|
pristopne molitve |
|
branje evangelija |
|
pridiga iz prižnice |
|
veliko povzdigovanje |
|
Oče naš |
|
Ecce Agnus Dei |
|
oltar |
|
sv. Anton Puščavnik |
|
vhod v prezbiterij |
|
sv. Jožef delavec |
|
zložljiv stranski oltar |
|
sv. nadangel Mihael |
|
zakristijski "zvonec" |
|
sablja in tehtnica |
|
Marija Pomagaj |
|
sv. Anton Padovanski |
|
prižnica |
hvala za lepo mašo v prav posebnem okolju.Miha
OdgovoriIzbriši