Ad Dominum: TLM Črna vas, 9. oktober 2016

V nedeljo, 9. oktobra, je bila v cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi prvič po liturgični reformi darovana maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. To cerkev na Barju so konec 30-ih let prejšnjega stoletja zgradili po načrtu Jožeta Plečnika. Leta 1940 jo je posvetil škof Rožman. Cerkev je v notranjosti veliko bolj zanimiva, kakor kaže njena zunanjost. Prečna postavitev oltarja, obhajilni mizi vzdolž ladje ter druge rešitve kažejo na premišljenost izvedbe projekta, ki je razpolagal z omejenimi finančnimi sredstvi. Žal je župnija v soupravljanju in tako brez stalne duhovne oskrbe, peša pa tudi vzdrževanje cerkve. Zato poteka namensko zbiranje sredstev za obnovitvena dela. Tudi mi smo nabirko darovali v ta namen.

Z nami je tokrat bil Leszek Krolikowski, duhovnik Inštituta dobrega pastirja, ki smo ga spoznali ob lanskoletnem obisku škofa Schneiderja. Prosil je, da mu kot pripravo za pridigo priskrbimo slovenski prevod okrožnice papeža Pija XI. Ingravescentibus malis, ki govori o svetem Marijinem rožnem vencu. Iz nje je izbral nekaj odlomkov. Pridigo v celoti prilagamo spodaj.

Iskreno se zahvaljujemo mašniku, župniku in cerkovniku iz župnije Ljubljana Barje, ki so omogočili obhajanje te svete maše.

Pridiga:

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Rad bi vam predstavil nekaj misli blaženega papeža Pija XI. o svetem rožnem vencu, kateremu je mesec oktober posvečen.

»Kdorkoli pazljivo premišljuje zgodovino katoliške Cerkve, lahko spozna, da je z mnogimi srečnimi dogodki v katoliški Cerkvi združena pomoč Device, božje Porodnice. Ko so močno nastopajoče zmote skušale raztrgati trdno oblačilo Cerkve in preobraziti ves katoliški svet, so se naši očetje zatekali k pomoči Marije, »ki je premagala vsa krivoverstva na vsem svetu«. In od nje pridobljena zmaga je vrnila srečnejše čase. In ko je mrzka moč mohamedancev, oprta na veliko ladjevje in močne vojaške sile, grozila evropskim narodom s porazom in sužnostjo, tedaj so na pobudo rimskega papeža kristjani vneto prosili nebeške pomoči.

Da živimo v toliko in tako velikih neprilikah in se moramo celo bati v prihodnosti še hujšega, nam ne sme upasti pogum, ne smemo izgubiti upanja in zaupanja, ki se naslanja edino na Boga. On namreč, ki je ustvaril ljudi ozdravljive (prim. Modr 1, 14), brez dvoma ne bo zapustil onih, ki jih je odrešil s svojo dragoceno krvjo; ne bo zapustil svoje Cerkve. Toda, kakor smo že v začetku rekli, poslužujmo se kot prijetne priprošnjice in zavetnice pri Njem, preblažene Device Marije, kajti, da rabimo besede sv. Bernarda, »je volja njega, da imamo vse po Mariji«.

Izmed raznih pobožnosti, ki z njimi koristno častimo Mater božjo, zavzema posebno odlično mesto Marijin rožni venec. To je jasno razvidno že iz samih cvetic, iz katerih je spleten ta duhovni venec. Katere bolj prikladne, da, božanske molitve bi se pač mogle najti?

Prva v resnici je ona, ki je na prošnjo učencev: »Uči nas moliti!« (Luk 11, 1) prišla iz ust Zveličarja, ona presveta molitev, ki skrbi, v kolikor je od nas odvisno, za čast božjo, pa se tudi ozira na vse naše telesne in duševne potrebe. In res, kako bi nam večni Oče, ko ga prosimo z besedami njegovega Sina, mogel odtegniti svojo pomoč?

Druga molitev je angelski pozdrav, ki se začenja s slavospevom nadangela Gabriela in sv. Elizabete in končuje z ono nežno prošnjo, ki z njo prosimo pomoči preblažene Device zdaj in ob naši smrtni uri. Tem molitvam, ki jih izgovarjamo z jezikom, se pridružuje premišljevanje svetih skrivnosti, ki nam tako živo predočujejo radost, žalost in zmagoslavje Jezusa Kristusa in njegove Matere, da moremo iz tega zajemati v svojih težavah olajšanje in tolažbo. Spodbuja nas to tudi, da posnemajoči najsvetejši zgled zahrepenimo po višjih stopinjah čednosti in s tem po sreči večne domovine.

Nočemo, da bi tu ne omenili, da je sama najsvetejša Devica v naših časih ta način molitve močno priporočila, ko se je prikazovala v lurški votlini in nedolžno deklico s svojim zgledom učila moliti rožni venec.

Zakaj bi torej ne upali vsega, če pravilno, če sveto, kakor se spodobi, nebeško Mater na ta način prosimo? Želimo pa, da bi se to godilo še z večjo vnemo zlasti v mesecu oktobru, in to od vseh vernikov, bodisi v cerkvah, bodisi doma. To naj bi se zgodilo v tem letu zlasti s tem namenom, da bi sovražniki božjega imena, ki tajijo večnega Boga in ga predrzno zaničujejo, ki ovirajo prostost krščanske vere in Cerkve, ki nameravajo nesmiselno ustavljajoč se vsem božjim in človeškim pravicam pahniti v razsulo in pogubo človeški rod, da bi ti sovražniki po premogočni priprošnji Device Marije vendar spregledali, se spokorili in se izročili zvestemu varstvu Marijinemu.

Marijin rožni venec pa ni le močno orožje zoper sovražnike božje in neprijatelje vere, ampak vzbuja in zasaja v srca tudi evangeljske čednosti. Predvsem daje hrano katoliški veri, ki se s premišljevanjem svetih skrivnosti izredno poživi, in obrača pogled na božje razodete resnice.

To je, kakor lahko vsakdo spozna, v naših časih potrebno, ko ne malo tudi vernikov ne mara več duhovnih stvari in jim krščanske resnice niso več po godu.«

Molimo torej rožni venec in bodimo gotovi varstva naše nebeške Matere.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen