Dve vrsti belgijskih škofov

Progresisti in modernisti pogosto govorijo, da je opustitev tradicionalnega moralnega nauka Cerkve nujna za ponovno pridobitev izgubljenih vernikov v zahodnih državah. Taki argumenti so po zadnji sinodi o družini vedno pogostejši in marsikateri verni katolik jim celo verjame. Tovrstno stališče je popolnoma nesprejemljivo iz vsaj dveh razlogov, pri čemer je prvi teološki, drugi pa praktični. Najprej se je potrebno jasno zavedati, da  Cerkev na svetu ni zato, da bi ugajala. Cerkev, ki bi le sledila duhu časa, bi se izneverila Kristusovemu naročilu in namesto njemu sledila Hudemu duhu. Taka Cerkev bi bila le še ena v vrsti raznih nevladnih organizacij. A to še ni vse – praksa zadnjih desetletij nam jasno kaže, da teološka nejasnost oz. celo heretičnost ne vodi v popularnost, temveč v propad Cerkve. To potrjujejo vsi podatki o položaju Cerkve v zahodnih državah, kjer je njena hierarhija najbolj pokleknila pred modernostjo. Ker velika večina slovenskih katolikov s tem ni seznanjena, smo se odločili prevesti članek o položaju Cerkve v Belgiji, ki jasno prikazuje proces propada, povzročenega zaradi progresizma. Morda bo ta članek končno prepričal vsaj kakega slovenskega progresista o tem, kam vodi pot, po kateri nas želijo peljati.

Avtor: Filip Mazurczak

Oživitev katoliške vere v tradicionalno najbolj katoliških deželah je že vsaj zadnjih petdeset let pastoralna prioriteta Cerkve. Iz tega stališča predstavlja Belgija zanimiv študijski primer. Belgija je namreč desetletja »slovela« po svojem teološkem avanturizmu, medtem ko so se cerkve in semenišča praznili z osupljivo hitrostjo. Toda od leta 2010, ko je belgijski primas postal Andre-Joseph Leonard, v Belgiji ponovno beležijo porast števila semeniščnikov in večjo prisotnost Cerkve v javnem življenju. Leonard je drastično prelomil z dosedanjo belgijsko cerkveno prakso. Zato se nam samo postavlja vprašanje: Je tak način vodenja prava pot za novo evangelizacijo Zahoda?

mons. Leonard - povzdigovanje

Belgija je nekoč veljala za eno najbolj katoliških držav na svetu. Samostojna je postala leta 1830, ko se je odcepila od Nizozemske; prav katolištvo in francoski jezik sta bila najbolj prepoznavna znaka belgijske nacionalne identitete. Belgijsko katolištvo se lahko ponaša z nekaterimi velikimi osebami in svetniki, kot sta denimo sv. Damijan Molokajski, ki je umrl skrbeč za gobavce na Havajih, ter oče Georges Lemaître, ki je oblikoval teorijo velikega poka.

Ta katoliška dediščina je začela popuščati po 2. svetovni vojni, ko je začel čedalje večji materialni napredek tekmovati z vrednotami vere. Istočasno pa je tudi belgijska Cerkev napačno interpretirala II. vatikanski koncil in zastopala tezo, da aggiornamento [posedanjenje] papeža Janeza XXIII. pomeni tudi relativnost moralnih norm. To je vodilo v veliko zmedo, nered in doktrinarne napake. Ko je denimo papež Pavel VI. leta 1968 jasno potrdil tradicionalni nauk o spolnosti v encikliki Humanae Vitae, so belgijski škofje zatrdili, da lahko posameznika njegova vest pripelje do drugačnih zaključkov. Številne tradicionalne pobožnosti, kot je npr. molitev rožnega venca in procesije, pa so bile odpravljene kot relikti preteklosti.

Kardinal Godfried Danneels, belgijski primas od 1979 do 2010, je stanje še poslabšal. Javno je izrazil dvome v cerkveni nauk o posvečevanju žensk, homoseksualnosti in kontracepciji. Leta 2005 je veljal za glavnega kandidata modernistične struje pri volitvah za novega papeža. Že čez nekaj let pa so na dan prišle informacije, da je Danneels vedel za zlorabe otrok v svoji škofiji, a ni storil ničesar, da bi to preprečil.

V tem obdobju je povprečen obisk tedenske maše padel na skromnih 5 do 10% katolikov. Belgija je bila med prvimi državami, ki je uzakonila splav, evtanazijo in homoseksualne »poroke« – pri čemer je Cerkev na to komajda reagirala. Pomanjkanje duhovnikov je postalo stalnica.

Ko je leta 2010 škof Leonard nadomestil kardinala Danneelsa, je začel s takojšnjimi spremembami. Belgijska Cerkev ni bila tako aktivna v javnem prostoru vse od šestdesetih let. Ko je parlament sprejemal zakon o evtanaziji otrok, je nadškof pozval vernike, naj molijo za propad predloga. 6. februarja 2014, ko je potekalo zadnje branje zakona, je nadškof organiziral molitve vernikov na ulicah vseh večjih mest, upajoč, da bo pogled na tisoče vernikov ganil poslance.

Leonard je prav tako obudil tradicionalne katoliške pobožnosti. Pod njegovim vodstvom je tako potekala prva procesija ob prazniku Svetega rešnjega Telesa v Liegu od daljnega leta 1970. Poleg tega škof Leonard redno daruje tradicionalno latinsko mašo kot zdravilo za vse preštevilne liturgične zlorabe, ki so se dogodile v zadnjih desetletjih. 

Ustanovil je Skupnost svetih apostolov, ki jo sedaj sestavljajo trije duhovniki in sedem semeniščnikov. Njihova karizma je utemeljena na duhovnosti francoskega pospeševalca nove evangelizacije očeta Michel-Marie Zanotti-Sorkina. Redno nosijo talar (kar je redkost v pokoncilski belgijski Cerkvi). Prejšnji mesec je skupnost rešila cerkev sv. Katarine, ki je bila pred tremi leti zaprta zaradi pomanjkanja duhovnikov. Še pred nekaj meseci je kazalo, da bo postala ribja tržnica, sedaj pa je dom ene najbolj aktivnih misijonskih skupin v Evropi. 

kard. Danneels

Leonarda seveda niso vsi sprejeli z veseljem. Belgijski minister za zdravje ga je tako primerjal s »tolerantnim« in »odprtim« Danneelsom ter trdil, da njegovo imenovanje ogroža ločitev med Cerkvijo in državo v Belgiji (ironičen učinek take izjave je minister seveda spregledal). Leta 2011 so homoseksualni aktivisti Leonarda med njegovim predavanjem obmetavali s pitami. Ko je lani na Univerzi v Bruslju govoril o pravici do življenja, so ga radikalne feministke oblile z vodo. Leonard je ostal miren in blagoslovil svojo napadalke.

Kljub (oz. zaradi) takim napadom je belgijsko katolištvo prvič po več desetletjih pokazalo znake življenja. V akademskem letu 2012/2013 je število semeniščnikov naraslo iz 67 na 89. Ko je bil Leonard škof v Namuru, je število semeniščnikov hitro naraslo tudi tam.

Žal na zadnjem konzistoriju papež Frančišek Leonarda ni imenoval za kardinala. Čeprav si glede na slabo stanje vere Bruselj avtomatsko ne zasluži več rdečega klobuka, pa si je Leonard s svojim delom to vsekakor zaslužil. Ker ima že 74 let, možnosti za to, da bi postal kardinal, žal skorajda nima več.

Žal je Frančišek celo izkazal naklonjenost kardinalu Danneelsu, ko ga je imenoval za člana izredne sinode o družini. Leonard je na njej sodeloval kot predsednik belgijske škofovske konference. Kljub temu nam primer nadškofa Andréja-Josepha Léonarda lahko vsem služi kot primer dobre prakse za novo evangelizacijo.

 

mons. Leonard z mladimi duhovniki

Vir: http://www.firstthings.com/web-exclusives/2014/10/in-belgium-two-types-of-bishops