Adventno premišljevanje

Ameriški pesnik Ezra Pound je nekoč zapisal: ''Tempelj je svet, ker ni na prodaj.'' S tem citatom odpiramo pričujoči zapis ravno zato, ker se bližamo božiču in smo posledično že sredi novembra zasuti z božičnimi oglasi. Tako lahko jasno vidimo transformacijo, ki jo je v javnem prostoru doživel božič – od drugega najpomembnejšega praznika krščanstva do deleža v nekakšni hedonistično–potrošniški konstrukciji »veselega decembra«.

Pri tem se porajajo vprašanja, ki presegajo pomen sekularizacije konkretnega verskega praznika. Vprašanja namreč zadevajo izgubo pojma posvečenega ali svetega kot celote, kar je na najbolj radikalen način mogoče opaziti pri nedavni odločitvi nemškega etičnega sveta o neupravičenosti kriminalizacije incesta. Ta odločitev označuje rušenje enega izmed poslednjih tabujev, ki še veljajo v sodobni zahodni družbi.

Po definiciji je tabu dejanje, ki je bodisi preveč sveto bodisi preveč prekleto, da bi ga smel storiti običajen človek. Odstranitev tabuja incesta je poskus zabijanja poslednjega žeblja v krsto svetega. Ob tem ne smemo pozabiti, da je neodvisno od družbeno-političnih procesov, katerim smo priča, pojem svetega imanenten del človeške narave, kar nam potrjuje celotna zgodovina človeške kulture. Razmišljanja o vprašanju svetega so v središču različnih književnih in filozofskih del, kot so npr. Sofoklejeva Antigona, spisi cerkvenih očetov, srednjeveške romance o gralu ali Nietzschejev prvenec Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Pomen pojma svetega je namreč tako velik, da ga nekateri misleci, med drugimi denimo eminentni angleški konservativni filozof Roger Scruton, postavljajo v središče religije same, še bolj kakor pojem boga.

Smiselno se je povprašati, kako lahko razumemo izgon svetega iz javnega prostora, če smo vendar rekli, da je slednji neodtujljivi del človeške narave. Menimo, da bi bilo bolj pravilno govoriti o transformaciji in degradaciji svetega, saj velika večina ljudi po svetem še kako hrepeni, čeprav se tega morda niti ne zavedajo. Proces, ki je tukaj na delu, je podoben nekdanjemu iskanju zemeljske odrešitve preko politike in ideologij; le da v sedanjem času uresničitev tuzemske odrešitve ni mišljena preko oblikovanja popolne družbe, temveč preko užitkov, hedonizma. Pojem svetega je tako prenesen na hedonistične prakse. Poglejmo samo zamaknjenost publike na množičnih koncertih ali zabavah in sodobno dojemanje spolnosti, ločeno tako od krščanskega kot tudi poganskega dojemanja – slednje je bilo neločljivo povezano s kulti plodnosti, hedonistični moment pa je bil šele drugotnega pomena.

Prav v duhu »posvečenega« hedonizma lahko opazujemo transformacijo adventa. Od časa molitve in premišljevanja smo prešli k »veselemu decembru«, festivalu hedonizma. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da nam vnašanje psevdo-religioznih prvin v različne pore življenja in priljubljenost z magijo prepojenih knjig, še kako priča o sodobnem iskalcu, ki ga tako degradirano sveto ne zadovoljuje. Želi si metafizičnega in presežnega smisla. Kot je bilo omenjeno, sekularizacija svetega ni uničila, ampak ga degradirala. Sodobni iskalec je tako v slabšem položaju kot njegovi zgodovinski predhodniki – sveto, ki so ga njegovi stari predniki že našli, vmes pa njegovi »napredni« starši izgubili, je prisiljen zopet najti. Iskalčev prvi korak bo oddaljitev od (ne)smislov, ki jih je proizvedla generacija staršev.

Naj nam v luči odkritja starih in večnih resnic na novo zasije tudi spomin na rojstvo božjega Sina. Bog je ljudi tako zelo ljubil, da je svojega Sina napravil za pravega človeka. Brez učlovečenja se Bog ne bi mogel poistovetiti s človekom v vsej njegovi nesrečni krhkosti, ki jo je povzročil greh. Toda Bog se ni učlovečil zato, da bi človeka na način lažnega usmiljenja potrjeval v njegovi grešnosti (kakor bi sodobni hedonisti radi slišali), ampak zato, da bi ga izvlekel iz »smrtne globeli« in mu dal možnost neprestanega okušanja tiste prave sreče. Ta pa je v spravljenosti s Stvarnikom.