O pasteh ekumenizma

Leta 1974 je vidni italijanski kardinal Giuseppe Siri v katoliški reviji Renovatio opozoril na napačno razumevanje ekumenskega gibanja, ki se je v katoliškem občestvu razširilo po 2. vatikanskem koncilu, čeprav sam koncil (s svojimi dokumenti in uradnimi izjavami) za kaj takega ni bil neposredni vzrok, pač pa je bil zlorabljen s strani njegovih glasnih progresističnih (v resnici protikatoliških) razlagalcev. Kardinal Siri s tem ni nastopil proti ekumenizmu, želel je le opozoriti na njegove pasti in dvoumnosti, ki so se razodevale v praksi. Njegove jasne misli so še kako aktualne tudi v našem času, saj pristna hermenevtika kontinuitete (kot jo je opredelil papež Benedikt XVI.) med duhovščino in vernike priteka počasi.

Pravi ekumenizem ni niti »dialog zaradi dialoga« niti izenačevanje vseh krščanskih skupnosti in njihovo tlačenje v eno namišljeno »Cerkev«, temveč gre za priznavanje ene in edine apostolske Cerkve, ki je katoliška, ter prizadevanje za VRNITEV vseh, ki verujejo v Sveto Trojico, k eni in edini sveti materi, to je katoliški Cerkvi. Dosežena edinost (kar je cilj) je tako edinost izključno v Cerkvi, nikakor pa lažna združitev Cerkve s shizmatiki in neštetimi heretičnimi sektami. Pri tem je potrebno tudi ločevanje med pravoslavnimi krajevnimi cerkvami, naslednicami apostolske dediščine z manjšimi doktrinarnimi napakami, na eni strani (s pravoslavnimi je zato dialog mnogo bolj oprijemljiv in plodovit) in luteransko herezijo s svojimi preštevilnimi izpeljavami na drugi, ki morajo (v primerjavi s pravoslavnimi) prehoditi bistveno daljšo pot do edinosti v eni Cerkvi.

Kardinal Siri je zapisal sledeče:

»Težava medsebojnega ekumenskega občestva je težava, ki prinaša izjemno nevarnost. To lahko povzroči pravo stranpot, oddaljitev od pravilnega ekumenskega pristopa, in se razvije v pravo pohujšanje za mnoge iskrene katolike ter izrodi v nov dokaz o teologih, ki so s svojimi izkrivljanji zaobšli teologijo. Edinost se ne bo nikoli dosegla s polovičarskimi besedami, s pojmi kompromisne sredine, z njihovim raztegovanjem in samovoljnimi interpretacijami. Če bi kdorkoli kaj takega imenoval edinost, bi lahko to storil zgolj iz dveh razlogov: bodisi zaradi nevednosti o tem, kar govori, bodisi zaradi zavestnega laganja. Napačni ekumenski pristop je na področju dogmatike prepojen z relativizmom; gre za temo, ki se dandanes prikriva z izrazom »pluralizem«. V bistvu nauka, ki je v Cerkvi sprejet, razodet ali z njene strani razglašen, pluralizem enostavno ne more obstajati. Pluralizem namreč predpostavlja relativizem, ki logično vodi do razpustitve vsega, torej do uničenja in ne edinosti. Je mar edinost posledica uničenja? Pluralizem se giblje znotraj okusov, gledišč, simpatij in iskrenega prilagajanja izražanju različnih kultur – ob ohranitvi resnice – , vendar nikoli znotraj bistva resnice in dejstev. Zagotovo za človeške reči velja, da jih je »Bog pustil, da o njih razglabljajo ljudje«, toda to nikakor ne velja za reči, ki jih je On sam zanesljivo določil, tako za posamezne dobe kot večnost.«

Pri obravnavi ostalih kristjanov je vsekakor na mestu ljubezen. Rešitev ni v drži nadutega zmagovalca. Skupaj s tem pa je še kako pomembno zavedanje, da so vsi pogoji edinosti v katoliški Cerkvi že navzoči, da so katoliki v isti sapi pravi kristjani in da je za izpolnitev Kristusovega naročila o edinosti potrebna vrnitev »izgubljenih sinov« v naročje edine mistične Matere, ki je katoliška Cerkev. Ljubezen in resnica se namreč ne izključujeta, saj skupaj vodita do svetosti.