Maševanje ad orientem: lastno obema oblikama rimskega obreda

Pričujoči prispevek je smiselno začeti z naslednjim temeljnim dejstvom: maševanje ad orientem (proti [liturgičnemu] vzhodu) oziroma na glavnem oltarju je mogoče tudi (!) po novi obliki rimskega mašnega obreda, torej po misalu Pavla VI. (1969) oziroma njegovi zadnji redakciji (2002). Maševanje ad orientem namreč ni rezervirano zgolj za tradicionalno latinsko sveto mašo po Rimskem misalu oziroma njegovi zadnji redakciji pod Janezom XXIII. (1962), ampak je mogoče tudi po novi. V tem kontekstu je edina razlika zgolj ta, da je pri novi obliki ad orientem nekaj izbirnega, pri tradicionalni pa je to obvezno. 

Omenjenemu je koristno dodati še nekaj pojasnil, ki se tičejo predstav ali trditev, s katerimi je povezano največ predsodkov in nesporazumov:

1. Noben dokument drugega vatikanskega koncila ali dokument, ki je nastal po koncilu, ne predpisuje (zahteva) maševanja versus populum (proti ljudstvu, na samostoječem oziroma dodatnem oltarju). Maševanje ad orientem je torej tudi po novi obliki rimskega obreda povsem mogoče in legitimno.

2. Že sam misal Pavla VI., vključno z njegovo zadnjo redakcijo iz leta 2002, predvideva tudi maševanje ad orientem. V rubrikah ima namreč zabeleženo, kdaj se mora duhovnik obrniti k ljudstvu, kdaj pa ostane v svojem običajnem položaju (ad orientem, obrnjen h glavnemu oltarju, »proč od ljudstva«). Maševanje ad orientem predvidevajo tudi splošna navodila k misalu (Instructio generalis missalis Romani).

3. Trditi, da je maševanje ad orientem kakorkoli v nasprotju z drugim vatikanskim koncilom, je absurdno in krivično ter izkazuje nepoznavanje cerkvenih določil. So mar v nasprotju s koncilom vse tiste vzhodne katoliške (uniatske) Cerkve, ki maševanje ad orientem še vedno v celoti ohranjajo?! Da o pravoslavnih, ki maševanja »proti ljudstvu« sploh ne poznajo, niti ne govorimo … 

Maševanje ad orientem je nasičeno s teološko simboliko in podprto z večstoletno liturgično prakso od antike dalje, česar na tem mestu ni prostora predstavljati. Za poglobitev v to tematiko lahko služijo vsaj tri besedila:

a) pojasnilo Kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov z naslovom »Pregare 'ad orientem versus'« (v: Notitiae 29/5 (1993), str. 249), ki obravnava maševanje ad orientem v okviru novega rimskega obreda;

b) knjiga cerkvenega zgodovinarja Michaela Uweja Langa, člana Kongregacije oratorija sv. Filipa Nerija in profesorja na King's College v Londonu, z naslovom »Turning Towards the Lord: Orientation in Liturgical Prayer« (2008);

c) videoposnetek z naslovom »Catholic Mass Facing East vs Facing the People«, ki na kratko in nazorno uvaja v tematiko liturgične usmeritve. Videoposnetek si je mogoče ogledati spodaj.

 

Za konec naj v razmislek veljata sporočili Kongregacije za sveto bogoslužje, vzeti iz zgoraj omenjenega pojasnila: »Načelo enega oltarja je teološko pomembnejše od prakse maševanja v smeri ljudstva.«; »Besedna zveza 'maševati v smeri ljudstva' nima teološkega pomena, temveč zgolj topografsko-prostorski pomen. Vsako obhajanje evharistije je namreč ad laudem et gloriam nominis Dei, ad utilitatem quoque nostram, totiusquae Ecclesiae suae sanctae [v hvalo in slavo božjemu imenu, v naš blagor in v blagor celotne njegove svete Cerkve].«