Omenjenemu je koristno dodati še
nekaj pojasnil, ki se tičejo predstav ali trditev, s katerimi je povezano
največ predsodkov in nesporazumov:
1. Noben dokument drugega
vatikanskega koncila ali dokument, ki je nastal po koncilu, ne predpisuje
(zahteva) maševanja versus populum
(proti ljudstvu, na samostoječem oziroma dodatnem oltarju). Maševanje ad orientem je torej tudi po novi obliki
rimskega obreda povsem mogoče in legitimno.
2. Že sam misal Pavla VI.,
vključno z njegovo zadnjo redakcijo iz leta 2002, predvideva tudi maševanje ad orientem. V rubrikah ima namreč
zabeleženo, kdaj se mora duhovnik obrniti k ljudstvu, kdaj pa ostane v svojem
običajnem položaju (ad orientem,
obrnjen h glavnemu oltarju, »proč od ljudstva«). Maševanje ad orientem predvidevajo tudi splošna navodila k misalu (Instructio generalis missalis Romani).
3. Trditi, da je maševanje ad orientem kakorkoli v nasprotju z
drugim vatikanskim koncilom, je absurdno in krivično ter izkazuje nepoznavanje
cerkvenih določil. So mar v nasprotju s koncilom vse tiste vzhodne katoliške
(uniatske) Cerkve, ki maševanje ad
orientem še vedno v celoti ohranjajo?! Da o pravoslavnih, ki maševanja
»proti ljudstvu« sploh ne poznajo, niti ne govorimo …
Maševanje ad orientem je nasičeno s teološko simboliko in podprto z
večstoletno liturgično prakso od antike dalje, česar na tem mestu ni prostora
predstavljati. Za poglobitev v to tematiko lahko služijo vsaj tri besedila:
a) pojasnilo Kongregacije za
sveto bogoslužje in disciplino zakramentov z naslovom »Pregare 'ad orientem
versus'« (v: Notitiae 29/5 (1993), str. 249), ki obravnava maševanje ad orientem v okviru novega rimskega
obreda;
b) knjiga cerkvenega zgodovinarja
Michaela Uweja Langa, člana Kongregacije oratorija sv. Filipa Nerija in
profesorja na King's College v Londonu, z naslovom »Turning Towards the Lord:
Orientation in Liturgical Prayer« (2008);
c) videoposnetek z naslovom »Catholic
Mass Facing East vs Facing the People«, ki na kratko in nazorno uvaja v
tematiko liturgične usmeritve. Videoposnetek si je mogoče ogledati spodaj.
Za konec naj v razmislek veljata
sporočili Kongregacije za sveto bogoslužje, vzeti iz zgoraj omenjenega
pojasnila: »Načelo enega oltarja je teološko pomembnejše od prakse maševanja v
smeri ljudstva.«; »Besedna zveza 'maševati v smeri ljudstva' nima teološkega
pomena, temveč zgolj topografsko-prostorski pomen. Vsako obhajanje evharistije
je namreč ad laudem et gloriam nominis
Dei, ad utilitatem quoque nostram, totiusquae Ecclesiae suae sanctae [v
hvalo in slavo božjemu imenu, v naš blagor in v blagor celotne njegove svete
Cerkve].«
Mislim, da misal Pavla VI, ne samo da predvideva, ampak maševanje ad orientem postavlja za osnovno ozirom tipično liturgično smer/obrnjenost. V nasprotnem primeru bi bile rubrike, o katerih pišete v točki 2, res čisto brez pomena. Zakaj bi namreč zakonodajalec izdal "zakon" (v tem primeru misal, ki ga lahko upravičeno imamo za pravilo ali merilo na liturgičnem odročju), če ne bi s tem želel podati že neke osnovne oblike od katere se vse ostale razlikujejo ravno po tem, da od nje odstopajo?
OdgovoriIzbrišiFenomen in razsežnost maševanja versus populum, ki se je razmahnilo po 2. vatikanskem koncilu, sta zato še toliko bolj nerazumljiva. Maševanje versus populum je sicer dovoljeno. Je pa zanimivo, da se je v katoliškem svetu tako razmahnil odpor proti liturgiji, da vse, kar je prej veljajo za pravilo, je sedaj postalo izjema in to ne velja samo za smer liturgične molitve. Odpor do ritualnega, do liturgije torej, ima lahko korenine v globokem nerazumevanju samih obredov. Ko v angleško govorečih deželah govorijo o obhajanju maše, rečejo "to celebrate a mass". Po mojih izkušnjha bi danes lahko rekli "to cerebrate a mass". Ampak to je že druga tema.
OdgovoriIzbriši