Našim
bralcem toplo priporočamo v branje članek, ki ga je za ameriško intelektualno
revijo o religiji in družbi First Things
nedavno sestavil znani nemški pisatelj, dramatik in katoliški publicist Martin Mosebach.
Članek nosi naslov Vrnitev k formi: usoda
obreda je usoda Cerkve (nemška različica,
angleška različica).
S številnimi literarnimi priznanji nagrajen pisatelj se v svojem obsežnem opusu
med drugim posveča vprašanjem estetike, umetnosti in liturgične zavesti. V
mednarodnih katoliških krogih je zaslovel predvsem z leta 2007 objavljeno
polemično knjigo Herezija brezobličnosti.
Rimska liturgija in njeni sovražniki (Häresie der Formlosigkeit. Die
römische Liturgie und ihr Feind).
Na tem mestu bralcem našega bloga posredujemo povzetek oziroma priredbo
nekaterih odlomkov omenjenega članka, ki naj služi kot spodbuda k branju
celotnega besedila.
- - - - - - -
Ko je papež Benedikt XVI. leta 2007 v širini
svojega srca in razuma izdal motuproprij Summorum pontificum, ni zgolj
ponovno vključil tradicionalni rimski obred v življenje Cerkve, temveč je tudi
nedvoumno razglasil, da tradicionalni rimski obred ni bil nikoli prepovedan in
ne more biti nikoli prepovedan. Noben papež in noben koncil ne razpolaga s
takšno avtoriteto, ki bi mogla razveljaviti ali prepovedati obred, ki je tako
globoko ukoreninjen v zgodovini Cerkve. Kar je bilo katoliški Cerkvi in
številnim njenim svetnikom stoletja sveto, ne more biti v določenem trenutku
razglašeno za škodljivo ali celo prepovedano. Benedikt je ob tem pojasnil, da
obstaja le en rimski obred v dveh oblikah – tradicionalni oziroma starejši (usus
antiquior) in novejši (novus ordo). Na tak način je bila
tradicionalna oblika rimskega obreda ponovno polnopravno vključena v osrednji
liturgični tok rimskega oziroma latinskega dela katoliške Cerkve. Papež je
izrazil željo, da bi obe obliki rimskega obreda dopolnjevali druga drugo ter
posledično bogatili celotno Cerkev.
Omenjanje medsebojnega dopolnjevanja obeh oblik in
bogastva za celotno Cerkev ima svojo globoko utemeljitev. Benedikt je namreč
verjel v organski razvoj liturgije. Obsojal je revolucijo na liturgičnem in
teološkem področju, ki je sovpadla z revolucionarnim letom 1968 in od tod
napačnimi (pretirano liberalnimi) interpretacijami drugega vatikanskega
koncila. V prelomnem letu 1968 je videl povezavo med liturgično in širšo
kulturno revolucijo, nasprotujočo spoštovanju izročila, kontinuitete in
organske rasti. Liturgično reformo po drugem vatikanskem koncilu, predvsem pa
njeno grobo in zaletavo izvedbo, je štel za izraz teptanja duha Cerkve in
dediščine preteklih generacij. Rešitev za splošno opustošenje na liturgičnem
področju je prepoznaval v postopnem zbliževanju starejše in novejše oblike
rimskega obreda, ki bi sčasoma privedlo do nekakšne sinteze in tudi uradne
»reforme reforme«, to je izdaje prenovljene različice novega (pokoncilskega) rimskega
obreda oziroma misala, ki bi se bolj približal tradicionalni obliki in
posledično odražal organsko rast novega iz starega. Pri vsem tem je ključnega
pomena zavedanje, da konstitucija drugega vatikanskega koncila o liturgiji Sacrosanctum
concilium (1963) niti približno ni zahtevala ali opravičevala tako
vseobsegajoče in revolucionarne liturgične reforme, ki je koncilu sledila in se
utrdila z novim rimskim misalom iz leta 1969. To nadalje pomeni, da Benediktova
želja po »reformi reforme« nikakor ne pomeni zavračanja drugega vatikanskega
koncila. Benediktova »reforma reforme« po svojem bistvu predstavlja nastavek za
pristno liturgično reformo, kakršno je predpostavljala večina koncilskih očetov
– liturgično reformo kot organsko rast in ne prelom z dediščino prednikov.
Današnji postmoderni čas zaznamuje zasmehovanje
simbolov, podob in urejene forme. Duh časa, tudi znotraj katoliške Cerkve, pogosto
ne dopušča, da bi urejena in simbolno izpovedna forma nagovarjala človeka,
iščočega pristno duhovnost in resnico. V času poljubnosti in kaosa na področju
umetniške in duhovne ponudbe je vsakršno nadaljnje eksperimentiranje z rimskim
obredom, ki se je razvijal skozi stoletja, izjemno škodljivo in posledično
usodno tako za intelektualno kot tudi duhovno stanje katolištva. Za razliko od
velikega dela sodobnih katolikov je povprečna nepismena kmetica s konca 18. stoletja
dobro vedela, da se med mašo nahaja pred resničnostjo Kristusove žrtve Bogu
Očetu za odrešenje sveta. Tako je, čeprav nepismena in nerazgledana, mašni
obred poznala in doživljala v temelju ustrezno. Medtem pa velik del sodobnih
katolikov, ki pri novem rimskem obredu, prevedenem v ljudske jezike, navidezno
razume vsako izgovorjeno besedo, težko dojame resnost in veličino trenutka, ki
mu prisostvuje. Nova oblika rimskega obreda, ki je tako močno spremenila in
delno celo izmaličila predhodno liturgično izročilo, ne omogoča več tolikšne
simbolne izraznosti in didaktičnosti, kakor je to še ohranjeno v njegovi
starejši oziroma tradicionalni obliki. Obnovitev spoštovanja do liturgične
forme in s tem obuditev liturgične zavesti je torej pot k prenovi katoliške
Cerkve. Brez ustrezne forme je namreč še tako dobra vsebina hitro izgubljena
ali vsaj izkrivljena. Odločitev za »reformo reforme« je tako eden izmed pravih
odgovorov na znamenja časa in začetek preseganja krize, v kateri se utaplja
katoliška Cerkev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar