Eden najboljših
pokazateljev celotnega človekovega življenja je njegova smrt. Za ljudi, ki so
umrli najbolj sramotne in nesrečne smrti, smemo upati, da so uspeli v
poslednjem trenutku obuditi popolno kesanje. Določeni ljudje pa umrejo na tako
lep način, da smo lahko skoraj gotovi, da so bili ali še bodo – po dobi
očiščevanja v vicah – deležni zveličanja. Eden izmed takih je tudi največji slovenski
pesnik, dr. France Prešeren.
ŽIVLJENJE
Prešeren, bi kdo rekel,
tista nemoralna liberalna pijandura, ki je ponoči v pijanski omami pisala
pohujšljive zbadljivke?! Res je. Alkohol iz človeka izvleče vse najslabše.
Kmalu zatem pa pride streznitev, ostane teža greha in bednost življenja brez
posvečujoče milosti. Daleč od tega, da bi želel zanikati Prešernove grehe,
njegove napake in razuzdano življenje. Obstaja pa nekaj, kar nesrečnika dela
velikega. To je ljubezen. Prešeren je resnično ljubil. Verjel je v resnico,
dobroto in lepoto. Radodaren je bil in občutljiv za stisko ljudi. Duhovnikov ni
zaničeval in hodil je k sveti maši, tisti, ki je bila brez pridige.
UMIRANJE
Liberalci so si zelo
želeli predstaviti, da je bil Prešeren do smrti brezveren, veri sovražen (kar
nikoli ni bil) in so nato enostavno trdili, da so ga krščansko umreti prisilili
cerkveni ljudje in sorodniki. Drugačna podoba pa izvira iz pesnikove izpovedi
in iz izpovedi različnih prič.
Dva meseca pred smrtjo je
Prešeren že ležal na smrtni postelji, jedel ni več skoraj nič. Lenki je takrat
dejal: »Jaz zadnje čase le Sveto pismo berem, posebno iz Starega testamenta;
najlažje mi je v latinskem jeziku. In pa Tomaža Kempčana v nemškem jeziku
berem.«
Zaželel si je tudi
knjigo, ki bi govorila o pripravi na smrt. Dobil jo je od dekana Jožefa Dagarina.
Po Kranju so nekateri
govorili, da se ne bo pustil prevideti. Sam pa je Lenki povedal: »Le nobeden
naj tega ne govori. Vse bom dejal v red in klical gospoda (duhovnika), ko bom
vedel, da mi je huje. Jaz nisem nikoli mislil, da bi se ne pustil prevideti.«
Sam je poslal po
duhovnika, dekana Dagarina. Ta ga je spovedal, naslednje jutro pa obhajal in
mazilil.
Nekajkrat so ga slišali
reči, ko so mu ponujali vode, da se je spominjal Kristusa. Mdr. je rekel: »Ne,
tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode.« In tudi: »Saj si ti,
Kristus, na križu še hujšo žejo trpel«.
SMRT
Prešeren je umrl 8.
februarja 1849 v Kranju. Zjutraj, malo pred smrtjo, je rekel: »Kmalu bo treba
pred sodbo iti.« Sestra Katra pa je povedala, da je bilo takole: » Tisto jutro
februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je
neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek
Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se.
Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati
več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko
je umrl.«
Ko je bil na parah, je
bil »tako lep«, se je spominjala Katra. Fran Potočnik pa je dejal, da je bil
njegov obraz miren in skoraj nič spremenjen, da sta bili le ustnici trdo
stisnjeni.
NEBESA!
Priznati moramo, da
Prešeren ni bil organiziran, redno prakticirajoč katolik. Smemo pa trditi, da
ni črtil Boga. Pravil je da ima teto na Šmarni gori in da se ne smemo umikati
nikomur – le Bogu in pravici. Zastonj ga je glede na njegovo burno življenje
umeščati na eno ali drugo stran. Preko njegovega umiranja in smrti pa ga smemo
uvrstiti na pravo stran. Človek, ki se preko milosti dolgotrajne težke bolezni
zbliža z Bogom, bere o njem, se na srečanje s Sodnikom pripravlja in svoje
trpljenje daruje Bogu ter je pred smrtjo previden, je na poti v nebesa.
Z utemeljenim upanjem
lahko torej molimo za pokoj njegove duše. Naslednjič, ko se bo kdo oglasil in
vprašal, zakaj praznujemo Prešernov praznik na dan njegove smrti, se spomnimo najprej
načina njegove smrti. Predvsem pa tega, da je smrt rojstvo za nebesa!
Lepo, lepo napisano. Tudi sicer je bilo njegovo življenje eno samo trpljenje, ravno to trpljenje pa rodi genialna umetniška dela. Ni pa nikjer v njegovi poeziji začutiti, da ne bi bil naklonjen katoliški cerkvi.. drugače kot pri Trubarju, pri katerem prav veje sovraštvo do vsega, kar je v zvezi s katoliško cerkvijo...
OdgovoriIzbrišiljubim!
OdgovoriIzbrišiDEBIL
Izbrišigrem bruhat
IzbrišiPrešernov dan je slovenski kulturni praznik, praznujemo ga osmega februarja. Na ta dan je leta 1849 umrl naš največji pesnik France Prešeren. Marsikdo si je kdaj postavil vprašanje, zakaj praznujemo smrt nekoga in ne rojstva. Ena izmed teorij pravi, da ob rojstvu še nismo prepoznani, saj nismo še nič ustvarili. Skozi življenje nekateri posamezniki ustvarijo pomembne dosežke, zato postanejo prepoznavni in njihova smrt pretrese veliko ljudi. France Prešeren je umrl kot velik pesnik svetovnega formata in ravno zato kulturni praznik praznujemo na dan njegove smrti.
OdgovoriIzbrišiPrav imaš žau mije za Franceta Prešerna😢😢😢😢😢😢😢😢😞😞😞😞😞😞😞😞😞😔😔😔😔😔😔 amoak moramo se zresniti in pazabiti na njega
IzbrišiVse, kar je umetno(st)- ni narava. Le narava ter Narava je- Bog. Le Bog pa je Čistost ter Ljubezen.
OdgovoriIzbrišiSpoštovani "Unknown" motite se glede trditve, da je narava Bog. Bog je Bog, narava pa je narava. To ni eno in isto. Tudi nikjer v dvatisočletni tradiciji ni zaslediti, da bi kdo naravo imel za Boga. Ta pogled izhaja iz vzhodnih verstev.
IzbrišiGloboko doživljam Prešerna. V srcu je nosil ljubezen, zavezan je bil poštenju in resnici, saj je njegov poklic bil njegov jaz. Imel je velik dar, ki je bil izpopolnjen s šolanjem, učenjem, znanjem. V takratnem.času je bilo šolanje znanje nemščine, latinščine, grščine, poznavanke tujih avtorjev, in pogosto osama v tujini in potem doma žovljenje, ki ga sovrstniki, nešolani, niso razumeli. Vae je bilo razlog za nesrečno dušo, ki je trpela in iz tega je bila rojena rima, pesem, ki je omela vzore c svetovni poeziji. Če bi ae poskusili poistovetiti s Prešernom in njegovimi takratnimi raZmerami, bog ve, kaksni bi bili mi. Spoštujem ga on je moj vzprnik v peamih, ki so rimarsko dovršene.
OdgovoriIzbriši