Slavni ameriški državnik
Benjamin Franklin je skozi okno svoje pisarne v Filadelfiji večkrat gledal
preprostega delavca, ki mu je zbujal pozornost. Mož je opravljal pri novi
stavbi, ki so jo gradili, najtežja dela, a je bil kljub temu vedno židane
volje. V mrazu, vročini, v dežju in soncu, vedo je bilo njegovo čelo jasno in
obraz veder. Franklin je možu to veselje, ki je bilo njemu tako tuje, skoraj
zavidal. Zato lepega dne reče delavcu: »Povejte mi skrivnost, zakaj ste vedno
tako veseli.« In mož odgovori: »Moja skrivnost je moja dobra žena. Take nima
ves svet. Ko grem zjutraj na delo, mi pove besedo vzpodbude, za slovo me
poljubi. Ko se vrnem z dela, se mi prijazno nasmehne, otroci veselo prihitijo k
meni ter se stiskajo okrog mene. Jed je preprosta, a dobro pripravljena. Vse je
v lepem redu. Žena skrbi, da je naš dom lep in prijeten. Pri nas v družini
vedno sije sonce. Sonce je moja žena.« - » In kakšno skrivnost ima vaša žena,
da je vesela in dobra,« vpraša Franklin. Mož odgovori: »Njena skrivnost je
njena vera in pobožnost. Z otroki prepeva svete pesmi, pred Marijino
podobo je vedno svež šopek cvetja, lučka
pred Marijo pri nas nikoli ne ugasne.«
Verna in pobožna žena je
vesela. Veselje ji prinaša vera veselja. Srečen mož, ki najde verno in pobožno
ženo. Našel je veselje, ki je več vredno kot zaklad.
Povzeto po: Dr. Janez
Jenko SDB: Veselje v družini II.; Salezijanci, Trst 1963
Ni komentarjev:
Objavite komentar