Poročali smo že, da so
kardinali Brandmüller, Burke, Caffarra in Meisner poslali svojih pet »dubia«
glede interpretacije Amoris laetitia papežu
in kardinalu Gerhardu Ludwigu Müllerju, prefektu Kongregacije za nauk vere. Ne
papež ne omenjeni kardinal prefekt oz. njegova kongregacija pa doslej še niso
odgovorili na vprašanja četverice kardinalov. Ne glede na to je kardinal Müller
sedaj zadeve pojasnil v obsežnem intervjuju za italijanski katoliški
apopologetski mesečnik Il Timone.
Objavljamo prevod povzetka tega intervjuja, kjer so obravnavana nekatera
najbolj pereča vprašanja.
Kardinal sicer ne govori
neposredno o »dubia«, vendar pa ne glede na to poda dovolj jasen odgovor na
vprašanja, ki so jih podali štirje kardinali. Le nekaj ur po izidu intervjuja
je nemška škofovska konferenca objavila navodila implentacije Amoris laetitia glede podeljevanja
zakramentov civilno ločenim, ki živijo v »novi zvezi«. Ti naj bi bili dovoljeni
le »v posameznih primerih«. Očitno je torej, da se zmeda okrog spodbude ter
posledično okrog moralne in zakramentalne teologije, ki smo ji priča v zadnjem
času, nadaljuje. Žal tudi nič ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti prenehala.
Nasprotno, jasno je, da predstavlja novo veliko krizo v Cerkvi. Na vseh
katoličanih, tudi laikih, je, da se zvesto postavimo v obrambo nespremenljivega
božjega zakona. Pri tem potrebujemo jasno razlago cerkvenega nauka, zato smo se
tudi odločili za prevod sledečega intervjuja.
V. – Lahko obstaja nasprotje
(kontradikcija) med naukom in osebno vestjo?
O. – Ne, to je nemogoče.
Ne moremo npr. reči, da obstajajo okoliščine, ko prešuštvo ne bi bilo smrtni
greh. Za katoliški nauk je nemogoče sobivanje smrtnega greha in opravičujoče
milosti. Da bi bilo premagano to absurdno nasprotje, je Kristus za verne
postavil zakrament pokore in sprave z Bogom in s Cerkvijo.
V. – Gre za vprašanje, o
katerem se precej diskutira v povezavi z razpravami okrog posinodalne apostolske
spodbude Amoris laetitia.
O. – Spodbudo Amoris laetitia je, jasno, treba
razlagati v luči celotnega nauka Cerkve. […] Ni mi všeč, ni prav, da mnogi
škofje Amoris laetitia razlagajo
glede na njihov lastni način razumevanja papeževega učenja. To ne gre v smeri
katoliškega nauka. Papeški nauk razlaga le papež osebno ali preko Kongregacije
za nauk vere. Papež razlaga škofe, ne pa škofje papeža, saj bi to privedlo do
sprevrženja strukture katoliške Cerkve. Vsem tistim, ki preveč govorijo,
predlagam, da naj najprej preučijo nauk [koncilov] o papeštvu in škofovstvu.
Škof, kot učitelj Besede, mora biti prvi dobro poučen, da ne bi podlegel nevarnosti,
da kot slepec vodi za roko druge slepce. […]
V. – Spodbuda sv. Janeza
Pavla II. Familiaris consortio predvideva,
da morajo civilno ločeni in ponovno poročeni, ki se iz resnih razlogov ne
morejo raziti, za prejemanje zakramentov zavezati, da živijo vzdržno. Je ta
zaveza še obvezujoča?
O. – Seveda, tega ni
mogoče obiti, ker ni samo pozitivni zakon Janeza Pavla II., ampak je slednji
izrazil to, kar temeljno sestavlja krščanski moralni nauk in zakramentalno
teologijo. Zmešnjava glede te točke zadeva tudi nesprejemanje okrožnice Veritatis splendor z njenim jasnim
naukom o "intrinsece malum" (intrinzičnem zlu). […] Za
nas je poroka izraz udeleženja zakoncev v edinosti med Kristusom – ženinom – in
Cerkvijo – njegovo nevesto. To ni, kot so dejali nekateri med sinodo, le
preprosta nedoločna analogija. Nikakor! To je temeljna vsebina zakramenta,
katere nima moči spremeniti nobena sila v nebesih ali na zemlji – ne angel ne
papež ne kak koncil ali škofovski zakon.
V. – Kako je mogoče
razrešiti zmešnjavo, ki se ustvarja zavoljo različnih interpretacij tega
odlomka spodbude Amoris laetitia?
O. – Vsem priporočam, da
najprej preučijo nauk Cerkve začenši z Božjo besedo v Svetem pismu, ki je glede
poroke zelo jasna. Priporočam tudi, da se ne ustavljamo pri kazuistiki
posameznih primerov, ki lahko zlahka povzroči nesporazume, zlasti tistega, po
katerem naj bi, če umre ljubezen, umrla tudi zakonska zveza. To so sofizmi –
Božja beseda je zelo jasna in Cerkev ne sprejema, da bi se sekulariziralo
poroko. Naloga duhovnikov in škofov ni v ustvarjanju zmešnjave, temveč v
razjasnjevanju zadev. Ne moremo se nanašati le na nekatere male odlomke, ki jih
najdemo v Amoris laetitia, temveč je
treba brati vse kot celoto, z namenom, da se predstavi kot nekaj bolj
zaželenega evangelij o zakonu in družini. Ni Amoris laetitia tista, ki je spodbudila zmedeno interpretacijo,
temveč nekateri zmedeni razlagalci apostolske spodbude. Vsi moramo razumeti in
sprejeti nauk Kristusa in njegove Cerkve, hkrati pa moramo biti pripravljeni
pomagati še drugim, da jo razumejo in udejanjijo tudi v težkih položajih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar