Spoved iz pobožnosti

Dragi gospod alumnus! V vašem zadnjem pismu, v katerem ste mi opisali svoje prve tedne v semenišču, je bilo nekaj skritega, skoraj kot nekaj postranskega, neka tožba in obtožba: »Z mojimi spovedmi tudi ni nič!« Niste pa povedali, zakaj ni z njimi nič. Ali Vam še ni prišlo do zavesti, da je ta nizka vrednost Vaših spovedi pravzaprav resna zadeva? Ali pa ste že tako obupani, da mislite, da iz tega res nikdar nič ne bo.

Stvar je seveda resna! Toda brezupna ni! Saj greste k spovedi vsak teden? Za to je določen poseben tedenski in dnevni red! Tolikokrat torej prejmete zakrament, ki ga je Kristus postavil na dan svojega blaženega vstajenja. Zakrament, ki naj bi nam dal miru, blaženega kot velikonočni mir, tako svetlega in močnega kot vstajenje in življenje? In iz tega naj bi nič ne bilo? Pa zakaj ne? No, prav to so vzroki, ki Vas delajo malodušnega. O tem mi niste ničesar pisali, toda toliko ljudi mi je o teh vzrokih že tožilo, da jih znam že na pamet in jih brez drugega tudi pri Vas domnevam.

Od svojih spovedi nimam nikakršne koristi! Kajne, tako ste hoteli reči? Saj se moram spovedati vedno istih stvari; te so pa take, da se jih prav tako malo morem izogibati kot prahu v zraku. Saj se niti prav kesati ne morem tega, česar se spovedujem. Drugega, kar bi me pretreslo in kar bi mogel objokovati, pa ne najdem. Skoraj kot olajšanje bi občutil, če bi res kdaj imel kaj debelega, okroglega, oprijemljivega. Gotovo pri meni ni vse v redu: prav nič nisem zadovoljen sam s seboj, nikakor ne. Toda to je le nekakšen celoten vtis, iz katerega ne morem zgrabiti nobenega določnega greha, da bi ga privlekel pred sodnika. In tako vedno povem le svojo formulo, ki ni nič drugega kot izvleček iz otroškega spovednega ogledala moje prve šolske dobe. Ali pa ima to kak smoter?

Da, tako Vaše spovedi seveda ne dosegajo svojega popolnega smotra! V tem imate prav. Sicer prejmete vedno zakrament in z njim pomnožitev milosti. Toda za povečanje Vašega stanja milosti Vam ni treba prejeti ravno zakramenta spovedi. Ali naj torej spovedovanje opustim? Tega ne! S potrpežljivostjo in vnemo moremo doseči, da tudi redna spoved postane plodonosna.

Redno ponavljajoča se spoved je prav tolikokrat ponavljajoča se in odločno obnovljena vojna napoved grehu. Vsakokrat se zopet znova obrnete proti grehu, se zravnate kvišku in ga pogledate z grajo in obsodbo. Pa to ni zgolj enostavna odklonitev, temveč močno sestavljeno, iz mnogih delov zgrajeno dejanje volje, ki ga postavite nasproti grehu. In če se Vam je srce tudi kdaj nagibalo k temu, da bi se približali grehu, ta vedno znova obnavljajoča se vojna napoved zaduši že prvi poizkus.

Redna spoved pa je tudi obračun, ki ga polagate samemu sebi. Saj v kratkih razdobjih vedno znova pogledate z izprašujočim pogledom svoje življenje in sicer z zavestjo, da boste morali nekomu drugemu dati obračun. To okrepi in izostri vaš pogled. In če bi res kdaj v prostrane, somračne globine Vaše duše vdrla ali iz njih planila zver, bi Vam to ne ostalo skrito. In naj se potem tudi leta in leta tako preiskujete, ne da bi kdaj ugotovili kak velik in otipljiv nered: tem bolje! Zato pa Vaš izvidni pohod vendar ni bil zastonj. Nadziranje ni nikdar brezplodno, zares ne! Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bili to nadziranje opustili. In kako tesno bi Vam bilo in kakšno negotovost bi nosili v srcu, če bi dolge mesece in leta ne bili z ostrim očesom pregledali pokrajin svoje duše.

Ta bežni, bliskoviti pregled s spovednim ogledalom seveda še ni vse, kar morete storiti. Zadovoljujete se ali vsaj mislite, da se morate zadovoljiti s tem, da z grobim in nenatančnim merilom greha izmerite svoje duhovno življenje. Prijatelj moj! Pojem greha je predebel in preokoren, da bi mogli z njim seči v najtanjše gube svoje duše. In vendar je nujno potrebno, da prav te odprete in jih obrnete. Mislim, da sami čutite, da Vaša duša ni v povsem razveseljivem stanju, da je šibka, bojazljiva, lena, revna in usmiljenja vredna. Toda kako naj bi to izrazil? »Bodite popolni, kot vaš Oče v nebesih!« Vzemite torej natančno merilo božje popolnosti, primerjajte se stalno s tem idealom, pa boste mogli natančno ugotoviti odklone, premaknitve in spačenja. Seveda pa si morate sliko ideala šele ustvariti in jo vedno popolneje izoblikovati. Vmislite in vživljajte se v Kristusovo duševno Kristusovo, da, v božje duševno življenje, v njegov način mišljenja in hotenja, izmerite velikansko razsežnost njegovega duha, njegove  dobrote, potrpežljivosti, velikodušnosti, darežljivosti, njegove božansko brezmejne dobrohotnosti, njegove čistosti in premočrtnosti, njegove resničnosti in zvestobe. To sliko popolnosti si morate naslikati v dolgoletnih premišljevanjih  (ali vidite tukaj zvezo med Vašimi molitvenimi urami, spovedjo in poboljšanjem?), dokler ne boste dobili tenke, da, nagonske občutljivosti za božjo dobroto in čistost. Potem boste določno začutili vsak odklon v svoji duši, vsako zavitost, vsako zaostalost in onemoglost.

Spoved je sodba, s katero se človek sodi, preden si drzne prejeti Gospodovo Telo. Pa tudi če je že opravičen, bo vedno znova sem ter tja vršil na sebi to sodbo – iz svetega spoštovanja. Ona je torej dejanje svetega spoštovanja in zahteva neko preiskovanje, ki vodi do takega spoštovanja, raziskovanje v globinah in višinah Kristusove ljubezni. Učimo se najprej spoznavati Kristusa, potem bomo v globinah svojih nagibov, v svojih najbolj tajnih namerah, v svojih skrivno se plazečih stranskih mislih, pod najtanjšimi ostrinami svojih razgovorov in dejanj odkrili marsikaj takega, kar Kristusovemu duhu ne odgovarja, kar božjemu otroku ne pristoji, kar je v očeh našega velikega Boga in dobrotljivega Očeta grdo in sramotno.

Če so pa vse te neizravnanosti in odkloni od ideala greh ali ne – kdo bi mogel to vedeti in čemu nam je treba to za las natančno izmeriti in stehtati? Najsi so greh ali ne, zgrabite pri svoji tedenski spovedi tisto, kar je najbolj določno in najlažje prijemljivo in prinesite pred sodni stol Cerkve.

Povejte čim manj v obrazcih: Tak sem in tako mislim, tako malenkosten, tako domišljav, tako nevoščljiv sem in tako zelo želim ugajati; in taka so moja dejanja, šibka in omahljiva, strahopetna in neresnična pri tej in oni priliki; in take so moje želje, tako samoljubne, poželjive in zavistne. In ko tako govorite s svojimi lastnimi besedami, ne z besedami spovednega ogledala, bo Vaša duša odmevala od sramu, besede Vaše lastne izpovedi bodo padale v Vašo dušo kot odmakajoč dež in bodo rodile kesanje: »Sedaj spoznam svojo krivičnost.«  Potem pa počakajte, da bo duhovnik odločil, ali ste res grešili in Vam bo dal odvezo ali pa Vas odpustil z očetovskim blagoslovom.

Z merilom božje popolnosti pa ne merite morda le svojih zunanjih dejanj, temveč tudi svoje nagibe in utripe svoje notranjosti, predvsem pa ona duševna vlakna, ki Vas vežejo z Vašimi soljudmi, niti naklonjenosti ali odvratnosti, ljubezni in brezbrižnosti, obsodbe in priznanja. Če pa hočete meriti svoja dejanja, ne pozabite tudi dobrih, ki so draga vašemu srcu, ki  jih drugi ljudje odlikujejo in hvalijo. Preizkusite tajne vire, iz katerih tečejo ta »dobra dela«, Vaše dobro obnašanje, Vaša zvestoba postavam, Vaša delavnost, Vaše pobožne vaje. In kakšni stranski tokovi se morda izlivajo vanje?

Vam bo spoved tako povzročila pač mnogo truda? No, pa porazdelite ta trud na ves teden! Izpraševanje pred spovedjo naj bo le zaključek in združitev Vaše vsakodnevne in vsakourne pozornosti do samega sebe. Tako Vam na dan spovedi ne bo treba kakor iz drugega sveta planiti v tujo in zmedeno pokrajino svoje duše, tako boste mogli vsak čas brez posebnega dolgotrajnega razmišljanja imenovati to ali ono temno točko, ta ali oni grozljivi in nevarni kot svoje duše, ta ali oni plevel. Toda ta pazljivost naj ne bo prazno in  mučno iskanje grehov in napak. V organski zvezi naj bo z vsem Vašim religioznim življenjem, z Vašo molitvijo in premišljevanjem, z Vašim udejstvovanjem in žrtvovanjem. Vaša obramba proti grehu naj bo le živa meja, ki omejuje in zaključuje – toda ne okrog praznega stavbišča. Zasadite najprej vrt, potem boste tudi dovolj čuječe in vneto skrbeli za ograjo. Vaše krščanstvo naj bo predvsem srčen in polnozvočen »da«, potem bo tudi »ne« sam po sebi sozvenel.

In če bo kljub temu Vaša obtožba ostala vedno enaka, se tudi zaradi tega ne čudite in ne vznemirjajte. V istem duševnem podnebju, v katerem živite, se bodo tudi Vaše duševne bolehnosti povračale v istem krogotoku.

Ne bodite pa zato mehanični v svojem spovedovanju. Kadar se zaradi svoje nevrednosti čutite še posebno obtežene in skrušene, tedaj pojdite tudi izven tedenskega reda k spovedi. Nasprotno pa tudi ne postajajte suženj rednosti.

Kaj pa spovednik? Ali ni bil oni boječi stavek v Vašem pismu napol pritajena tožba tudi proti njemu? Da? Vam premalo pove? Ali Vam ne da nikakršnih podrobnih navodil, nikakršnih receptov, ki bi skoraj magično učinkovali? Gotovo Vas tudi premalo pozna. Obrazec Vašega otroškega spovednega ogledala mu nudi premalo oprijemališč in ročajev proti Vam. Morda pa imate tudi tisto pretirano, da, skoraj praznoverno predstavo, kakor da bi se spovednik moral postaviti za neomejenega gospodarja notranjega in zunanjega življenja svojega spovedanca, kakor da bi vsako uro dneva, vsako molitev in vsak obisk, vsako besedo in vsako pismo moral urejati, nadzirati in presojati. Ne, to bi bilo nekoristno, nezdravo, neznosno. Spovednik, ki je duhovni voditelj, ni nič drugega kot vidni angel varuh, ki stoji in hodi ob strani in le v kritičnih trenutkih odločilno poseže vmes. On je pomočnik in orodje milosti. Milost pa je navadno zelo molčeča in tiha in spoštuje svobodo duše. Pravi duhovni voditelj pa je poln spoštovanja do božje milosti in do prostosti duše. Da bi tudi Vi postali tak voditelj!

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931