Dragi gospod alumnus! V vašem zadnjem pismu, v katerem ste mi opisali
svoje prve tedne v semenišču, je bilo nekaj skritega, skoraj kot nekaj postranskega,
neka tožba in obtožba: »Z mojimi spovedmi tudi ni nič!« Niste pa povedali, zakaj
ni z njimi nič. Ali Vam še ni prišlo do zavesti, da je ta nizka vrednost Vaših
spovedi pravzaprav resna zadeva? Ali pa ste že tako obupani, da mislite, da iz
tega res nikdar nič ne bo.
Stvar je seveda resna! Toda brezupna ni! Saj greste k spovedi vsak
teden? Za to je določen poseben tedenski in dnevni red! Tolikokrat torej
prejmete zakrament, ki ga je Kristus postavil na dan svojega blaženega
vstajenja. Zakrament, ki naj bi nam dal miru, blaženega kot velikonočni mir,
tako svetlega in močnega kot vstajenje in življenje? In iz tega naj bi nič ne
bilo? Pa zakaj ne? No, prav to so vzroki, ki Vas delajo malodušnega. O tem mi
niste ničesar pisali, toda toliko ljudi mi je o teh vzrokih že tožilo, da jih
znam že na pamet in jih brez drugega tudi pri Vas domnevam.
Od svojih spovedi nimam nikakršne koristi! Kajne, tako ste hoteli
reči? Saj se moram spovedati vedno istih stvari; te so pa take, da se jih prav
tako malo morem izogibati kot prahu v zraku. Saj se niti prav kesati ne morem
tega, česar se spovedujem. Drugega, kar bi me pretreslo in kar bi mogel
objokovati, pa ne najdem. Skoraj kot olajšanje bi občutil, če bi res kdaj imel
kaj debelega, okroglega, oprijemljivega. Gotovo pri meni ni vse v redu: prav
nič nisem zadovoljen sam s seboj, nikakor ne. Toda to je le nekakšen celoten
vtis, iz katerega ne morem zgrabiti nobenega določnega greha, da bi ga
privlekel pred sodnika. In tako vedno povem le svojo formulo, ki ni nič drugega
kot izvleček iz otroškega spovednega ogledala moje prve šolske dobe. Ali pa ima
to kak smoter?
Da, tako Vaše spovedi seveda ne dosegajo svojega popolnega smotra! V
tem imate prav. Sicer prejmete vedno zakrament in z njim pomnožitev milosti.
Toda za povečanje Vašega stanja milosti Vam ni treba prejeti ravno zakramenta
spovedi. Ali naj torej spovedovanje opustim? Tega ne! S potrpežljivostjo in
vnemo moremo doseči, da tudi redna spoved postane plodonosna.
Redno ponavljajoča se spoved je prav tolikokrat ponavljajoča se in
odločno obnovljena vojna napoved grehu. Vsakokrat se zopet znova obrnete proti
grehu, se zravnate kvišku in ga pogledate z grajo in obsodbo. Pa to ni zgolj
enostavna odklonitev, temveč močno sestavljeno, iz mnogih delov zgrajeno
dejanje volje, ki ga postavite nasproti grehu. In če se Vam je srce tudi kdaj
nagibalo k temu, da bi se približali grehu, ta vedno znova obnavljajoča se vojna
napoved zaduši že prvi poizkus.
Redna spoved pa je tudi obračun, ki ga polagate samemu sebi. Saj v
kratkih razdobjih vedno znova pogledate z izprašujočim pogledom svoje življenje
in sicer z zavestjo, da boste morali nekomu drugemu dati obračun. To okrepi in
izostri vaš pogled. In če bi res kdaj v prostrane, somračne globine Vaše duše
vdrla ali iz njih planila zver, bi Vam to ne ostalo skrito. In naj se potem
tudi leta in leta tako preiskujete, ne da bi kdaj ugotovili kak velik in
otipljiv nered: tem bolje! Zato pa Vaš izvidni pohod vendar ni bil zastonj.
Nadziranje ni nikdar brezplodno, zares ne! Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, če
bi bili to nadziranje opustili. In kako tesno bi Vam bilo in kakšno negotovost
bi nosili v srcu, če bi dolge mesece in leta ne bili z ostrim očesom pregledali
pokrajin svoje duše.
Ta bežni, bliskoviti pregled s spovednim ogledalom seveda še ni vse,
kar morete storiti. Zadovoljujete se ali vsaj mislite, da se morate zadovoljiti
s tem, da z grobim in nenatančnim merilom greha izmerite svoje duhovno
življenje. Prijatelj moj! Pojem greha je predebel in preokoren, da bi mogli z
njim seči v najtanjše gube svoje duše. In vendar je nujno potrebno, da prav te
odprete in jih obrnete. Mislim, da sami čutite, da Vaša duša ni v povsem
razveseljivem stanju, da je šibka, bojazljiva, lena, revna in usmiljenja vredna.
Toda kako naj bi to izrazil? »Bodite popolni, kot vaš Oče v nebesih!« Vzemite
torej natančno merilo božje popolnosti, primerjajte se stalno s tem idealom, pa
boste mogli natančno ugotoviti odklone, premaknitve in spačenja. Seveda pa si
morate sliko ideala šele ustvariti in jo vedno popolneje izoblikovati. Vmislite
in vživljajte se v Kristusovo duševno Kristusovo, da, v božje duševno življenje,
v njegov način mišljenja in hotenja, izmerite velikansko razsežnost njegovega
duha, njegove dobrote, potrpežljivosti,
velikodušnosti, darežljivosti, njegove božansko brezmejne dobrohotnosti,
njegove čistosti in premočrtnosti, njegove resničnosti in zvestobe. To sliko
popolnosti si morate naslikati v dolgoletnih premišljevanjih (ali vidite tukaj zvezo med Vašimi
molitvenimi urami, spovedjo in poboljšanjem?), dokler ne boste dobili tenke,
da, nagonske občutljivosti za božjo dobroto in čistost. Potem boste določno
začutili vsak odklon v svoji duši, vsako zavitost, vsako zaostalost in
onemoglost.
Spoved je sodba, s katero se človek sodi, preden si drzne prejeti
Gospodovo Telo. Pa tudi če je že opravičen, bo vedno znova sem ter tja vršil na
sebi to sodbo – iz svetega spoštovanja. Ona je torej dejanje svetega
spoštovanja in zahteva neko preiskovanje, ki vodi do takega spoštovanja,
raziskovanje v globinah in višinah Kristusove ljubezni. Učimo se najprej
spoznavati Kristusa, potem bomo v globinah svojih nagibov, v svojih najbolj
tajnih namerah, v svojih skrivno se plazečih stranskih mislih, pod najtanjšimi
ostrinami svojih razgovorov in dejanj odkrili marsikaj takega, kar Kristusovemu
duhu ne odgovarja, kar božjemu otroku ne pristoji, kar je v očeh našega
velikega Boga in dobrotljivega Očeta grdo in sramotno.
Če so pa vse te neizravnanosti in odkloni od ideala greh ali ne – kdo
bi mogel to vedeti in čemu nam je treba to za las natančno izmeriti in
stehtati? Najsi so greh ali ne, zgrabite pri svoji tedenski spovedi tisto, kar
je najbolj določno in najlažje prijemljivo in prinesite pred sodni stol Cerkve.
Povejte čim manj v obrazcih: Tak sem in tako mislim, tako malenkosten,
tako domišljav, tako nevoščljiv sem in tako zelo želim ugajati; in taka so moja
dejanja, šibka in omahljiva, strahopetna in neresnična pri tej in oni priliki;
in take so moje želje, tako samoljubne, poželjive in zavistne. In ko tako
govorite s svojimi lastnimi besedami, ne z besedami spovednega ogledala, bo
Vaša duša odmevala od sramu, besede Vaše lastne izpovedi bodo padale v Vašo
dušo kot odmakajoč dež in bodo rodile kesanje: »Sedaj spoznam svojo
krivičnost.« Potem pa počakajte, da bo
duhovnik odločil, ali ste res grešili in Vam bo dal odvezo ali pa Vas odpustil
z očetovskim blagoslovom.
Z merilom božje popolnosti pa ne merite morda le svojih zunanjih
dejanj, temveč tudi svoje nagibe in utripe svoje notranjosti, predvsem pa ona
duševna vlakna, ki Vas vežejo z Vašimi soljudmi, niti naklonjenosti ali
odvratnosti, ljubezni in brezbrižnosti, obsodbe in priznanja. Če pa hočete
meriti svoja dejanja, ne pozabite tudi dobrih, ki so draga vašemu srcu, ki jih drugi ljudje odlikujejo in hvalijo.
Preizkusite tajne vire, iz katerih tečejo ta »dobra dela«, Vaše dobro
obnašanje, Vaša zvestoba postavam, Vaša delavnost, Vaše pobožne vaje. In kakšni
stranski tokovi se morda izlivajo vanje?
Vam bo spoved tako povzročila pač mnogo truda? No, pa porazdelite ta
trud na ves teden! Izpraševanje pred spovedjo naj bo le zaključek in združitev
Vaše vsakodnevne in vsakourne pozornosti do samega sebe. Tako Vam na dan
spovedi ne bo treba kakor iz drugega sveta planiti v tujo in zmedeno pokrajino
svoje duše, tako boste mogli vsak čas brez posebnega dolgotrajnega razmišljanja
imenovati to ali ono temno točko, ta ali oni grozljivi in nevarni kot svoje
duše, ta ali oni plevel. Toda ta pazljivost naj ne bo prazno in mučno iskanje grehov in napak. V organski
zvezi naj bo z vsem Vašim religioznim življenjem, z Vašo molitvijo in
premišljevanjem, z Vašim udejstvovanjem in žrtvovanjem. Vaša obramba proti
grehu naj bo le živa meja, ki omejuje in zaključuje – toda ne okrog praznega
stavbišča. Zasadite najprej vrt, potem boste tudi dovolj čuječe in vneto
skrbeli za ograjo. Vaše krščanstvo naj bo predvsem srčen in polnozvočen »da«,
potem bo tudi »ne« sam po sebi sozvenel.
In če bo kljub temu Vaša obtožba ostala vedno enaka, se tudi zaradi
tega ne čudite in ne vznemirjajte. V istem duševnem podnebju, v katerem živite,
se bodo tudi Vaše duševne bolehnosti povračale v istem krogotoku.
Ne bodite pa zato mehanični v svojem spovedovanju. Kadar se zaradi
svoje nevrednosti čutite še posebno obtežene in skrušene, tedaj pojdite tudi
izven tedenskega reda k spovedi. Nasprotno pa tudi ne postajajte suženj
rednosti.
Kaj pa spovednik? Ali ni bil oni boječi stavek v Vašem pismu napol
pritajena tožba tudi proti njemu? Da? Vam premalo pove? Ali Vam ne da
nikakršnih podrobnih navodil, nikakršnih receptov, ki bi skoraj magično
učinkovali? Gotovo Vas tudi premalo pozna. Obrazec Vašega otroškega spovednega
ogledala mu nudi premalo oprijemališč in ročajev proti Vam. Morda pa imate tudi
tisto pretirano, da, skoraj praznoverno predstavo, kakor da bi se spovednik
moral postaviti za neomejenega gospodarja notranjega in zunanjega življenja
svojega spovedanca, kakor da bi vsako uro dneva, vsako molitev in vsak obisk,
vsako besedo in vsako pismo moral urejati, nadzirati in presojati. Ne, to bi
bilo nekoristno, nezdravo, neznosno. Spovednik, ki je duhovni voditelj, ni nič
drugega kot vidni angel varuh, ki stoji in hodi ob strani in le v kritičnih
trenutkih odločilno poseže vmes. On je pomočnik in orodje milosti. Milost pa je
navadno zelo molčeča in tiha in spoštuje svobodo duše. Pravi duhovni voditelj
pa je poln spoštovanja do božje milosti in do prostosti duše. Da bi tudi Vi
postali tak voditelj!
Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931
Ni komentarjev:
Objavite komentar