O zmotni katoliški skromnosti

V zadnjih letih se znotraj zahodne katoliške javnosti ponovno pogosteje razpravlja o načinih spoštljivega maševanja in morebitnem obujanju tradicionalnih liturgičnih prvin. Obilico ustnih, spletnih, publicističnih in tudi strokovnih komentarjev je mogoče razvrstiti v dveh skupini: v skupino, kjer prevladuje mnenje o čim preprostejšem, skorajda revnem maševanju (po zgledu domnevno revnega Jezusovega življenja), in v skupino, kjer prevladuje mnenje o dostojanstvenosti in simbolni vrednosti liturgičnih dejanj, ki si zato med drugim zaslužijo kakovostna in okrašena duhovniška oblačila. Naj na začetku jasno poudarimo, da podpiramo slednjo.

V duhu prevladujočih nazorov in vzdušja med današnjo zahodnoevropsko duhovščino je mogoče precej zanesljivo predvidevati, da bi se o tej temi marsikateri župnik izrekel nekako takole: »Dokler večina mojih župljanov sprejema okrašena oblačila, se bom vanje oblačil. Ko te podpore več ne bo, bom delal tisto, kar bodo ljudje od mene želeli.«

Pri tem imamo po vsej verjetnosti opraviti s problematičnim načinom razmišljanja. Gre za problem uklanjanja željam večine, za populistično govorjenje in delovanje. V tem primeru je torej na delu strah, da bi določenega župnika njegovi župljani obsojali ali mu celo odtegnili denarna sredstva, če ne bi sprejel njihovega mnenja o lažni katoliški skromnosti. To pa je skromnost, ki se ne nanaša na osebno držo v vsakdanjem življenju (npr. varčnost, zmernost, pomoč bližnjemu v stiski ipd.), ampak na liturgijo, zlasti na maševanje, na ravnanje s samim evharističnim Kristusom, ki nepojmljivo presega človeško stvarnost. 

Na podlagi omenjenega se ponuja sklep, da bi morali biti tako duhovniki (zlasti župniki) kot njihovi sodelavci zelo zadržani do kakršnega koli javnega mnenja. Slednje lahko namreč tudi najbolj plemenite pojme sprevrže v njihovo nasprotje. Skromnost, ki se nanaša na osebno držo v vsakdanjem življenju, je tako prevladujoče javno mnenje zmotno preslikalo tudi na liturgijo in posledično vzpostavilo odpor do vsega sakralnega, do vseh zunanjih znamenj, ki s svojo lepoto pričujejo o neki drugačni, višji, »nebeški« resničnosti. 

Dobro bi bilo, da bi si duhovniki in njihovi sodelavci sami zase trezno in umirjeno odgovorili na naslednje vprašanje: »Kaj bi se v različnih zgodovinskih obdobjih zgodilo s katoliško vero, če bi ljudje opustili skrb za dostojanstvo in lepoto, če bi denimo sveto mašo ponižali na raven povprečnega družabnega dogodka, če bi denimo povrhu vsega porušili skrbno grajene, bogato opremljene in umetniško pomembne cerkve?« Če bi se vse to zares zgodilo – kar se je po drugem vatikanskem koncilu delno že dogajalo – dandanes ne bi mogli občudovati prelepe gotske katedrale v Chartresu, bazilike svetega Petra v Rimu ali pa konec koncev fresk mrtvaškega plesa v Hrastovljah in zbirke mašnih plaščev v Mozirju. Bi bilo takšno ravnanje resnično krepostno? Niti najmanj! Še več: takšno ravnanje bi katoliški veri odvzelo vidno lepoto in jo napravilo za dolgočasno, pretirano pravičniško, morda celo manihejsko. Zanikalo bi celovitost božjega stvarstva, ki je tudi vidno in otipljivo, pravzaprav »telesno«, in vzpostavilo nekak dualizem med duhom in snovjo. 

Rešitev težave, o kateri razpravljamo, je v veliki meri zelo preprosta. Rešitev je v doslednosti! Če duhovnik ne obiskuje ali ne podpira revežev, če se ob tem še vozi v razkošnem avtomobilu ali se prehranjuje v elitnih restavracijah, je njegova verodostojnost vsekakor zelo nizka. Če pa je pri sveti maši oblečen v kakovostna in dostojanstvena liturgična oblačila, če župnijska sredstva namenja tudi za lepoto liturgične glasbe in celotnega svetega prostora, ne počne nič drugega kakor to, da dobro opravlja svoje poslanstvo. Duhovnik je namreč v prvi vrsti mašnik in s tem skrbnik bogočastja, češčenja resnično navzočega evharističnega Gospoda. Duhovnikova doslednost je prav v tem, da zglednost svojega vsakdanjega obnašanja do ljudi harmonično povezuje z lepoto liturgije, kar pomeni, da ljubezen do ljudi povezuje z ljubeznijo do Boga. Lepota liturgije Bogu sicer ni neposredno potrebna, saj je ta po svoji naravi popoln in vsemogočen, vsekakor pa mu je ljuba, saj izraža predanost ljudi svojemu Stvarniku, ki mu na tak način od svojih talentov in materialnih dobrin vračajo svoj zahvalni delež ter obenem preko lepote simbolnih znamenj in dejanj stremijo k vsepresegajoči lepoti »prihodnjega veka«. Lepota liturgije je tako sestavni del vsake pristne pastorale in vernosti, navsezadnje pa predstavlja pravico Boga, da prejme slavo, kakršna mu gre.

Duhovniki in njihovi sodelavci naj torej vernikom ponudijo, da bi se ti preko lepe liturgije uspeli dvigniti iz vsakdanjih skrbi in se ozrli k nebeškemu Očetu. Liturgija je namreč srce življenja Cerkve, človeška dejanja pa so v temelju odraz odnosa do Boga (začenši z liturgijo). Kdor ljubi Boga, bo namreč skoraj zagotovo ljubil tudi bližnjega in živel osebno skromno. Brez zunanjih znamenj pripadnosti Bogu, brez truda in sredstev, ki so namenjena Bogu, brez vidne lepote, ki pričuje o nebesih, je vera omajana, krščansko življenje pa se lahko utopi v morju povprečnosti in populizma. V tem smislu se je leta 1985 v obsežnem intervjuju o stanju katoliške vere po drugem vatikanskem koncilu izrekel tudi tedanji Prefekt kongregacije za nauk vere, kardinal Joseph Ratzinger: »Teolog [ali duhovnik, op. p.], ki nima rad umetnosti, poezije, glasbe in narave, je lahko nevaren. Slepota in gluhota v odnosu do lepega nista naključni; tako ali drugače se odražata v njegovi teologiji.« Jasno ločevanje med primerno držo vernikove osebne vsakdanje skromnosti in neprimerno liturgično skromnostjo (zlasti v odnosu do evharističnega Gospoda) med drugim odražajo besede in zgledi »svetega ubožca« Frančiška Asiškega v prvem poglavju njegovega Pisma celotnemu redu: »Zatorej vas, bratje, rotim, […] da izkazujete, kolikor le morete, vso spoštljivost in čast presvetemu telesu in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, v katerem so bile vse stvari, ki so na nebu in na zemlji, pomirjene in spravljene z vsemogočnim Bogom.«

Ob sklepu tega članka velja omeniti, da se nismo uspeli dotakniti nekaterih sorodnih in prav tako perečih težav, ki so prisotne v zahodnoevropskem (tudi slovenskem) prostoru: nespoštovanja uradnih vatikanskih liturgičnih navodil, splošne prakse prejemanja obhajila na roko, odsotnosti gregorijanskega koralnega petja, zapostavljanja latinskega jezika in nestrpnosti do svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII., ki jo odlikujeta globoka teocentričnost in doktrinarna jasnost.

Ne pričakujemo, da bo to besedilo poželo splošno strinjanje, želimo pa, da je razumljeno kot izrazito dobronamerno. Z dobrimi željami in s priznavanjem dosedanjega truda številnih duhovnikov na različnih področjih za konec obujamo geslo sv. Ignacija Loyolskega: »Ad maiorem Dei gloriam!«