To je misel,
ki mi kar naprej roji po glavi in mi ne da, da v miru skrbim za svojo malo
deco, ki mi jih je neskončno dobri Bog, v svoji usmiljeni ljubezni do mene
nevredne grešnice, podaril. Deset let je namreč tega, kar sem stopila v Sveti
zakon in samo Bog ve, kaj bi od njega ostalo, če bi oba z možem ne visela na
zakramentih, zlasti na Sveti pokori in Sveti evharistiji. S prihodom vsakega
otroka sva vedno bolj odkrivala bogastvo Svetega krsta, ki nama je sploh
omogočil na pravi način vstopiti v svet teh malih bitij in jih vzgojno
spremljati. Ob smrtih najinih dveh nerojenih otrok sva se okrepčala z bolniškim
maziljenjem, ki me je spremljalo tudi skozi zadnjo nosečnost. Le-ta je kljub
zelo slabim napovedim pripeljala do rojstva zdravega sina. Bogu tisočkrat hvala
in Tebi, mati Marija!
No, potem pa
je prišlo Prvo sveto obhajilo našega prvorojenca. Ob redni katehezi sva ga
starša opremila še z obhajanjem prvih petkov in sobot, molitvijo rožnega venca,
študijem katekizma in branjem življenjepisov, ki so nas med drugim navdušili za
bolj pobožen sprejem evharistije. Tako se je naš prvoobhajanec, sledeč zgledu
svojega očeta, odločil za sprejem svojega prvega Svetega obhajila kleče in na
usta, kot to dopušča in priporoča
vatikansko navodilo Zakrament odrešenja. Rezultat: med obhajanjem ga je njegov
katehet prisilil, da je Jezusa sprejel na roke in ga zatem še trikrat javno
ponižal s tem, da ga ni hotel obhajati, prav tako njegovega očeta ne. Sledila
je prepoved ministriranja, ker taki ministranti, ki bi se obhajali kleče in na
usta, pač jasno, da niso primerni, prav tako pa je naš dušni pastir zamahnil
čez celo našo družino.
No, tako smo
zdaj praktično izločeni iz lastne župnijske skupnosti, češ da jo motimo, kot to
redno piše v župnijskem listu. Zanimivo, da je družina z več majhnimi otroki z
obhajanjem kleče in na usta, moteča za zbrane vernike. No, pa saj to človek
požre in lepo molče prenaša žalitve, tako kot ona druga družina, ki mi je
potožila, da tečejo z otrokom ven, vsakič, ko se le-ta oglasi. Kaj pa bodo,
ubogi reveži, opomnjeni od ambona in grajani z očitajočimi pogledi župnijske
skupnosti… Poznam, poznam. Pač se premakneš v drugo župnijo, kjer so te celo
veseli in navdušeni, da tvoj neprimerni otrok ministrira. A kaj, ko vidiš, da
se to ne dogaja samo tu pri nas, ampak tudi drugim ljudem po svetu. No, tam se
dogajajo še hujše stvari, pa tudi o njih slišimo z najvišjih mest bolj malo…
In tu se vrnem
na misel, ki mi kar naprej roji v glavi, ko poslušam poročila s sinode. Da se
ne bo dotikala doktrine in jo zanima le pastorala. Kaj res? Smele besede iz ust
ljudi, ki so s pastoralo v zadnjih desetletjih Cerkev spravila na kolena. No,
pa saj to še ne bi bilo slabo, če bi res šla Cerkev zdaj lepo na kolena v
spokorniški pepel, a kaj, ko imajo naši vodilni možje vse kaj drugega v
mislih. Namesto, da bi vzeli cerkvene
dokumente iz predalov, kamor so jih zaklenili in ljudi poučili, kaj so z
zakramentom Svetega zakona prejeli v dar in s kakšnimi sredstvi naj bi ga
celo življenje odvijali, v imenu samooklicane avtoritete lastne vesti pridigajo hedonizem v dvoje. Namesto,
da bi prenehali s čaščenjem človeka in Najsvetejše vrnili v središče
bogoslužnega obhajanja, žugajo s prižnic zoper pobožnost in zmerjajo s
farizejem vsakega, ki raje časti Boga kot njih. Namesto, da bi ljudem široko
odprli dostop do vrelcev milosti, ki tečejo iz spovednice in od oltarja,
puščajo ljudi nepoučene, da živijo v smrtnih grehih kontracepcije, splavov in
drugih oblik zapiranja zakoncev nasproti življenju, skritih pod krinko
odgovornega starševstva.
Ne, na sinodi
se, tako je vsaj slišati, raje pogovarjajo o obhajilu ljudem, ki živijo v
prešuštvu in o blagoslavljanju homoseksualnih zvez. Recimo, da gre za manjšino,
ki zagovarja taka nemogoča stališča. Mogoče, da večina sinodalnih očetov sploh
ni zato in je za ohranitev zatečenega stanja. Smo lahko zadovoljni? Daleč od
tega. Če se namreč ne pove cela resnica naše vere, zlasti pa o Svetem zakonu in
če se na podlagi tega ne izdela resni pastoralni program, potem smo s to sinodo
kaj malo dosegli. Ne znam si namreč predstavljati, da bi nova evangelizacija
lahko šla mimo katoliških zakonskih spalnic. V njih se mora vrniti
blagoslovljena voda in zibelka. Se sliši preveč enostavno?
Verjetno, a
družina je v resnici zelo enostavna stvar. Prav imajo tisti, ki pravijo, da
družina ni naravna stvar. Res je, družina je Božja stvar in zato je tako
preganjana. In ker je Jezusova, mora biti preprosta kot otrok. Otroke namreč
lahko sprejemaš in jih vzgajaš samo s ponižnim srcem. Takšno srce bi morala
imeti tudi naša pastorala. Pa ga ima? Mar je niso same sladke besede o
usmiljenju, ki slabo zakrivajo vse pastoralne opustitve in zlorabe? No, pa bodi
dovolj besedi. Mene moja sladka dolžnost kliče med lonce. In v molitev. In v
cerkev, dokler imam še sploh kam iti…Po tem, kako sem opravila svojo dolžnost
oziroma izpolnjevala zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, bom namreč
sojena ter zatem napotena v nebesa, vice ali pekel. In prav nič mi ne bo
pomagalo, da so me moji pastirji o tem kaj malo, daleč premalo poučili in jasno
posvarili. Pa vas?
P. S. Članek žal puščam
nepodpisan, ker želim zaščititi svoje otroke pred nadaljnjim zatiranjem v
župnijski skupnosti.
Prispevek je objavljen brez našega komentarja in lektoriranja. Komentarji so onemogočeni.
