Pri
razmišljanju o procesu obeh sinod o družini se velikokrat pozablja na dejstvo,
da sinoda kot posebno cerkveno telo po svojem namenu ni pristojno za
spreminjanje nauka oziroma se s cerkvenim učiteljstvom kot takim sploh ne
ukvarja. Obstaja namreč za iskanje praktičnih rešitev, kako veljavni cerkveni
nauk čim učinkoviteje približati širokemu krogu ljudi. V tem oziru pojem
»pastorala« ne pomeni nič drugega, kakor orodje za uresničevanje nauka, pomoč
za »zveličanje duš«. Od tod je povsem jasno, da nauka in pastorale ni mogoče
ločevati med seboj.
Poleg
tega sinoda ne more sprejemati zavezujočih sklepov, saj je zgolj posvetovalno
telo, ki papežu pomaga pri vodenju Cerkve. Dejanski učinek vsake sinode se tako
razkrije šele po njenem koncu, ko papež razglasi svojo odločitev, navadno v obliki
posinodalne apostolske spodbude, včasih pa tudi s spremembo kakega cerkvenega
zakona. O obeh aktualnih sinodah zato ni mogoče zanesljivo razpravljati pred
uradno papeževo odločitvijo.
Kljub
potrebni zadržanosti je primerno izpostaviti določene – tako formalno kot
splošno – problematične dejavnike. Obe sinodi o družini sta se namreč na
podlagi svojega delovnega gradiva (instrumentum
laboris) med drugim posvečali vprašanjem, ki so bila z večkratnimi izjavami
cerkvenega učiteljstva že zdavnaj pojasnjena in rešena. Pri tem gre predvsem za
prepoved evharističnega obhajila za ponovno civilno poročene ločence, ki živijo
po zakonsko (more uxorio), in
nesprejemljivost odobravanja homoseksualnih zvez. Na tak način sta obe sinodi
formalno posegali na področje, ki ni v njuni pristojnosti, in obenem posredno vsebinsko
slabili soodvisnosti med zakramenti svetega zakona, evharistije in sprave.
Bistvo problema se tako ne kaže toliko v spolni morali, kolikor v zmedi na
področju razumevanja zakramentov in posledično samih dogmatičnih temeljev
katoliške vere. O tako pomembnih vprašanjih bi lahko presojal kvečjemu nov
vesoljni cerkveni zbor, ne pa redna ali izredna sinoda. Toda tudi v tem primeru
bi bil cerkveni zbor omejen z načelom o neprotislovnosti v odnosu do prejšnjih
dogmatičnih opredelitev.
Omenjeno
preseganje pristojnosti je mogoče povezati s še eno nenavadno okoliščino redne
sinode o družini, to je s prepovedjo javnega objavljanja prispevkov sinodalnih
udeležencev, kar predstavlja očitno omejitev v primerjavi z večjo preglednostjo
prejšnjih sinod. Na podlagi preseganja pristojnosti si je vredno zastaviti
vprašanje, zakaj trenutni papež dopušča relativizacijo pravnih norm, ko pa bi
jih moral kot varuh Cerkve bodisi prvi braniti bodisi v nasprotnem primeru, če
mu te ne ustrezajo, spremeniti. Na podlagi zmanjšane preglednosti pa se je
vredno vprašati, zakaj se zaprtost sinodalnih zasedanj dogaja prav v času, ko na
Petrovem sedežu sedi papež, ki želi biti »dialoški« in »odkrit«. Odgovoriti na
obe vprašanji je zagotovo težko, vsekakor pa pri vsem tem ni mogoče zaobiti
občutka, da je celoten sinodalni proces potekal zmedeno, s premalo jasnim
izhodiščem, potekom in ciljem.
Sum
o zmedenosti sinodalnega procesa navsezadnje potrjuje potek konzistorija
kardinalov februarja 2014, posvečenega uvodu v obe sinodi, ko je na papeževo
povabilo zbrane nagovoril zgolj kardinal Walter Kasper. S tem je prvo
priložnost za posredovanje svojih pogledov dobila le »progresistična« stran, ki
je na tak način od samega začetka imela prosto pot pri doseganju nekakšnega simbolnega
monopola nad celotnim sinodalnim procesom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar