Zakaj liberalizem ni liberalen? 2. del

René Girard in koncept grešnega kozla

René Girard je zaslovel s svojo teorijo mimetične ali posnemovalne želje. Po Girardu naše želje do nekega objekta nikoli niso rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt (npr. poljedelec, ki si želi dodatno zemljo), temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih (npr. poljedelec si želi dodatno zemljo, ker si jo želi tudi njegov sosed). Naše želje so torej mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. V skladu s tem si torej ne želimo objekta samega, temveč model. Mimetična želja se tako širi, s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja, kar je Girard pojasnjeval v knjigi Nasilje in sveto, v kateri je raziskoval koncept »žrtvenega kozla«, ki predstavlja začetek arhaične religije in družbe. Ker mimetične želje ne žene želja za objektom, temveč mimetični princip, novi udeleženci posnemajo prav rivalstvo, ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel), sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta. A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil nenehno bojno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.

Večino Girardovega koncepta lahko zlahka prenesemo na potek dosedanjih revolucionarnih gibanj. Iz njihove zgodovine vidimo, da se revolucija nikoli ne more zares končati. Ko določena revolucija premaga svojega prvotnega sovražnika (npr. buržoazni red), se obrne proti svojim lastnim frakcijam, končno pa proti »notranjemu sovražniku« itd. Enako velja tudi za  t. i. »seksualno revolucijo«. V 60-ih letih je bil njen cilj zlom domnevno zatiralskega sistema meščanske spolne morale, kar je, bodimo iskreni, že doseženo. Danes pravi upornik namreč ni več libertinec, temveč denimo nekdo, ki živi vzdržno spolno življenje. A revolucija se pri tem seveda ni ustavila, žene jo namreč ne toliko ideja idealne družbe, temveč mimetični princip, ki neprestano ponovno rojeva samega sebe. Bolj kot cilj je pomemben boj sam. Skladno s tem se sodobni revolucionarji v današnjem času bojujejo za redefinicijo družine in poroke, ki naj bi postala de facto vsebinsko nedoločena pojma, s čimer pa se revolucionarni zagon seveda ne bo ustavil. Razvidno je, da bo prihodnji cilj zrušitev spolne identitete kot take – a tudi to ne bo prineslo konca revolucionarnega procesa. To nam med drugim pojasnjuje dejstvo, da sodobni feministični in podobni spisi prekipevajo od vseprisotnih »reakcionarnih sil«, »rekatolizacije družbe«, »patriarhata« in podobnih grozovitosti, ki so v resničnem svetu dejansko neprisotne ali vsaj v procesu hitrega propadanja. Opravka imamo s tipično revolucionarno retoriko, kot jo lahko lepo preučujemo na primeru komunističnih praks iz preteklosti – tudi takrat so bili dosežki revolucije nenehno ogroženi, reakcija pa na pohodu. Dejanska prisotnost takih pojavov je tu drugotnega pomena, saj ti služijo le nadaljevanju revolucionarnega procesa, ki pa ga dejansko žene princip mimetičnega rivalstva. Skladno s tem je jasno, da revolucionarji ne morejo sprejeti dejstva, da bi lahko obstajala skupina ljudi, ki ne pristaja na moderne spolne dogme, saj bi to pomenilo relativizacijo »svetih« revolucionarnih ciljev.

Prav tako si z iskanjem primerne žrtve lahko pojasnimo agresivne pristope sodobne levice, ki se ne zadovoljuje z doseženo kulturno hegemonijo, temveč želi odstraniti vse sledi morebitnega odpora proti svojim tezam. Kulturni disidenti, kot so npr. pred kratkim obsojeni lastniki severnoirske pekarne, ki niso želeli pripraviti torte s prohomoseksualnim sporočilom, namreč predstavljajo priročne žrtve, ki jim lahko naprtimo krivdo za še nedosežen raj gender equality. Hkrati pa se morajo nakopičena negativna čustva na nek način sprostiti. Kako naj si drugače razlagamo izrazito agresivno kampanjo sodobnih kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih elit proti posameznikom, ki za pridobitve seksualne revolucije dejansko ne predstavljajo nikakršne resne nevarnosti?

Krščanstvo razbija mit o žrtvini krivdi

Sedaj se lahko obrnemo tudi k drugemu delu vprašanja – zakaj je prav sodobni sekularizem tako podvržen mimetičnemu rivalstvu. Če sledimo Girardovi misli, lahko to povežemo z izginjajočo prisotnostjo krščanstva in njegovih vrednot v sodobni družbi. Da je »Bog mrtev«, je ugotovil že Nietzsche, a hkrati pravilno napovedal, da se bodo nekatere krščanske vrednote preprosto po inerciji ohranile še dolgo za tem, ko bo njihov temelj že izginil. Zdi se, da končno prihajamo v čas, v katerem osnovne krščanske vrednote dokončno izginjajo. A kakšno povezavo ima to z Girardovim konceptom mimetičnega rivalstva in grešnega kozla? Preprosto to, da je po njegovem mnenju krščanstvo nasprotje mita. Na prvi pogled sicer tudi krščanski verski nauk sledi tradicionalnemu modelu – Kristus kot grešni kozel prevzame nase grehe človeštva ter ga tako odreši, njegovi sledilci pa nato z ritualnim ponavljanjem Kristusove žrtve (evharistijo) le-to obnavljajo. A krščansko izročilo hkrati vsebuje tudi bistveno razliko – krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev (Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v videnju o Božjem služabniku: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5) Judje so se nenehno zavedali teže Kajnove krivde in jo skušali izprati s krvjo žrtvenih živali. Biki in ovni naj bi nase sprejeli človeško krivdo in tako obnovili povezanost Boga z ljudmi.

Pri vsem tem se nam morda zastavlja vprašanje, kako Girard sploh razume Kristusovo smrt. Bralec namreč dobi vtis, da je krščanska razgrnitev mehanizma žrtvenega kozla bolj kot karkoli drugega nekakšno dejanje osvoboditve izpod nevednosti. Kristus s tem prevzame vlogo nekakšnega drugega Sokrata, ki ljudem pomaga, da odkrivajo resnico. To se zdi dobro utemeljena pripomba, čeprav priznani angleški filozof Roger Scruton poudarja, da je Girardov opis skladen z ortodoksnim krščanstvom. Kristus, ki je Bog in človek, se je kot prvi grešni kozel zavedal svoje nedolžnosti, a hkrati sprejel smrt ter odpustil svojim krvnikom. S tem je bila spirala nasilja ter krivde enkrat za vselej presežena. Joseph Ratzinger v svoji knjigi Jezus iz Nazareta opozarja, da se je v tem trenutku vsa božja nedolžnost in čistost dotaknila najhujše človeške krivde in zavrženosti. Božja nedolžnost se je pri tem izkazala kot močnejša. Kakorkoli že, za sprejetje tez Reneja Girarda ni potrebno, da se pretirano ustavljamo pri teh vprašanjih, ki zadevajo predvsem kristjane. Krščanski prelom z mehanizmom žrtvenega kozla je pač lahko popolnoma sprejemljiv tudi za nevernike. 

Za konec se moramo ustaviti še pri kritiki opisane teze. Girardu bi lahko očitali predvsem to, da tudi krščanske civilizacije še vedno izkazujejo veliko prisotnost mehanizma grešnega kozla, kar se je zgodovinsko kazalo predvsem pri številnih pogromih nad Judi. Girard to priznava – za uspeh krščanskega sporočila ni potrebna samo resnica, temveč tudi receptivni poslušalec, ki jo je pripravljen sprejeti. Kljub temu vse od pojava krščanstva Girard vidi neprestano usihanje principa grešnega kozla. Modernemu bralcu, ki je ujet v predstave o svetli in veselja polni antiki, ki jo je nato prekinil prihod temačnega ter strogega krščanstva, bo to stališče morda delovalo neprepričljivo. A izrazito pozitivno mnenje o antičnem svetu nima prave podlage – kot dokazuje David Bentley Hart v svoji sijajni knjigi Ateistične zablode, je bil antični svet predvsem svet ne le izjemnega nasilja, temveč tudi metafizičnega brezupa, iz katerega so se nato rodile raznorazne oblike gnosticizma s svojo radikalnim zavračanjem vsega posvetnega.

Zaključek

Zavedamo se, da se številnim ljudem v naši družbi prepričanja katoliških kristjanov (pa tudi pripadnikov drugih veroizpovedi) zdijo zastarala ali celo neumna. Radi bi omenili le, da tovrstna katoliška prepričanja nikakor ne počivajo na iracionalnem odporu do homoseksualnih oseb, temveč na razumevanju narave človeške osebe in njenega smotra, ki temelji na naravnem pravu. Če vrednota strpnosti karkoli pomeni, potem pomeni prav to, da so do nje upravičeni ljudje, katerih vrednote odstopajo od družbenega mainstreama. Današnji zahodni kulturni disidenti večinoma ne zahtevamo, naj država aktivno propagira naše vrednote in način življenja, kot to počnejo ideologi »seksualne revolucije«. Zahtevamo pa, da lahko svojo vrednote svobodno zagovarjamo in živimo tudi v javnem prostoru. Prepričani smo, da bi morala družba, ki vsaj uradno nenehno prisega na strpnost in dialog, to dejstvo sprejeti in glede teh vprašanj vsaj dopustiti normalen javni diskurz. Bo pa verjetni nadaljnji pritisk na ljudi, ki ne pristajamo na sodobne družbene spolne norme, vsekakor dober pokazatelj pravilnosti Girardove teze.