Pij XII. - revni papež

Objavljamo pričevanje o papežu Piju XII. iz intervjuja, ki ga je leta 1973 papežev nečak Giulio Pacelli podal znanemu italijanskemu novinarju Renzu Allegriju.

Pij XII. je ljubil dejansko, ne le z besedami, in to vse ljudi, predvsem pa tiste, ki so trpeli. Ta ljubezen ga je vodila k temu, da je želel trpeti kakor oni, da si je nalagal enaka odtegovanja kot tista, v katera so bili ti ljudje prisiljeni. Med vojno je vedel, da so mnogi trpeli lakoto in tako si je sam odtegoval pri hrani, ki bi je lahko imel v izobilju.

Ko so se začela bombardiranja Rima, je veliko ljudi ostalo brez strehe nad glavo in bili so prisiljeni prestajati mraz zaradi pomanjkanja ogrevanja, z malo oblekami in v pogojih hude revščine. Z mislimi pri tistih družinah Pij XII. med vojno ni želel imeti gretja v svojem stanovanju. Roke in noge so mu zatekale, imel je mnogo ozeblin. Težko je pisal na pisalni stroj, težko je držal v rokah pero, zdravstveno ni bil v dobrem stanju, a gretja vseeno ni želel.
Ko je v Italiji začelo zmanjkovati sladkorja in kave, je moj stric nehal piti kavo in do konca vojne ni spil niti ene skodelice. Zaloge sladkorja in kave, ki so prihajale v Vatikan, je pošiljal bolnikom v mestne bolnišnice.

Javno je moj stric želel vedno delovati popolno, brezhibno. Predstavljal je Cerkev in zelo je čutil pomen tega vrhovnega dostojanstva. Njegovo obnašanje in njegova obleka sta bili navzven brezhibni, kakor kraljevi. V resnici pa je bil zelo reven. Po njegovi smrti smo ugotovili, da je bila njegova garderoba uboga. Imel je samo tri srajce, obrabljene in zakrpane, ki jim je dajal menjavati le spodnji del rokava, ker se je ta videl izpod oblačil. Imel je dva ali tri pare čevljev, ki jih je nenehno dajal popravljati. V vojnih letih je ubogim razdal vse, kar je imel, ves denar, ki ga je dobival. Ko je umrl, ni nobenemu zapustil ničesar, ker enostavno ničesar ni imel. Kakor so lahko vsi videli na fotografijah, ki so jih objavili v časopisju po njegovi smrti, je spal v neopremljeni sobi, na železni postelji.