Cerkev je ena
Naj »bodo eno
kakor midva« (Jn 17, 11), zakliče Kristus svojemu Očetu; »da bi bili vsi eno,
kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21).
Iz Kristusovih ust nenehno izvira spodbujanje k edinosti, kajti (Mt 12,25). Ta
nauk postane goreča želja: » (Jn 10,16).
S kakšnimi čudovitimi poudarki je naš Gospod govoril o tem nauku! S številnimi podobami in besedami, da bi ga razumeli, da bi bila v naši duši vtisnjena ta strast do enotnosti. (Jn 15,1–5).
Ne vidite, kako so
tisti, ki se ločijo od Cerkve, včasih polni zelenega listja, toda ne traja
dolgo in se posušijo, in njihovi lastni sadovi se spremenijo v živo gnezdo
črvov? Ljubite Cerkev, ki je sveta, apostolska, rimska, ena! Kajti, kakor piše
sveti Ciprian, »kdor zbira drugje, razsipava Kristusovo Cerkev« (sveti
Ciprijan, De catholicae Ecclesiae unitate (O enotnosti katoliške
Cerkve) 6; PL 4, 503). In sveti Janez Krizostom vztraja: »Ne loči se od
Cerkve. Nič ni močnejše od Cerkve. Tvoje upanje je Cerkev; tvoje zdravje je
Cerkev; tvoje pribežališče je Cerkev. Višja je kot nebo in širša kot zemlja;
nikoli se ne postara, njena čvrstost je večna« (sveti Janez Krizostom, Homilía
de capto Eutropio 6).
Braniti enotnost Cerkve
pomeni živeti tesno združeni z Jezusom Kristusom, ki je naša trta. Kako? Tako,
da okrepimo svojo zvestobo večnemu učiteljstvu Cerkve: Sveti Duh namreč ni bil
obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi po njegovem razodetju oznanjali
neki nov nauk, temveč zato, da bi z njegovo pomočjo sveto čuvali in zvesto
podajali razodetje, posredovano po apostolih (I. vatikanski koncil, Dogmatična
kostitucija o Cerkvi Denzinger-Schön. 3070 (1836)). Tako bomo ohranili edinost:
s tem, da bomo spoštovali našo Mater brez madeža in ljubili papeža.
Prostor
odkrivanja Kristusa
Nekateri trdijo, da nas
je le malo ostalo v Cerkvi; odgovoril bi jim, da če bi vsi zvesto ohranjali
Kristusov nauk, bi se število kmalu opazno povečalo, ker Bog hoče, da se
napolni njegova hiša. V Cerkvi odkrivamo Kristusa, ki je Ljubezen naših
ljubezni. In moramo si za vsakogar želeti ta klic, to globoko notranje veselje,
ki nam opija dušo, jasno milino usmiljenega Jezusovega srca.
Pogosto slišimo
ponavljati: 'moramo biti ekumenski'. Naj bo. Kljub temu se bojim, da se za
nekaterimi pobudami, ki so same sebe poimenovale ekumenske, skriva prevara: so
namreč dejavnosti, ki ne vodijo h Kristusovi ljubezni, k resnični trti. Zato
jim manjka sadov. Vsak dan prosim Gospoda, naj poveča moje srce, da bi lahko še
naprej spreminjal v nadnaravno to ljubezen do vseh ljudi, ki jo je položil v
mojo dušo, brez razlikovanja glede na raso, narodnost, kulturne okoliščine ali
usodo. Iskreno spoštujem vse, katoličane in nekatoličane, tiste, ki verjamejo v
nekaj, in tiste, ki ne verujejo, zaradi katerih sem žalosten. Toda Kristus je
ustanovil eno samo Cerkev, ima eno samo Nevesto.
Edinost kristjanov? Da.
Še več: edinost vseh, ki verujejo v Boga. Toda obstaja samo ena prava Cerkev.
Ni je potrebno znova sestaviti iz koščkov, raztresenih po vsem svetu. In ni ji
potrebno iti skozi nikakršno očiščenje, da bi bila potem končno čista.
»Kristusova Nevesta ne more biti prešuštnica, ker je neoporečna in čista. Pozna
samo eno hišo, s čisto sramežljivostjo čuva nedotakljivost ene same zakonske
postelje. Ona nas ohranja za Boga, ona vodi v Kraljestvo otroke, ki jih je
rodila. Vsak, ki se loči od Cerkve, se združi s prešuštnico, se oddalji od
obljub Cerkve: ne bo dosegel Kristusovega plačila, kdor zapusti Kristusovo
Cerkev.« (sveti Ciprijan, 6; PL 4, 503).
sv. Jožefmarija Escriva
Vir: Družina
Ni komentarjev:
Objavite komentar