Ob današnjem evangeljskem odlomku mi prihaja na misel izrek bavarskega filozofa, Ludwiga Feuerbacha, ki je dejal, da je človek to, kar jé. Sicer nič novega, saj je že sv. Avguštin govoril v tej smeri, pa bi bil boljši naslov od ateističnega in materialističnega bavarskega filozofa, a je vendarle slednji izrekel nekaj resničnega – da je pomembno to, kar jemo. Vprašanje torej, kaj predstavlja našo hrano – je to samo nekaj, kar bi zapolnilo naš želodec, ali pa je ta hrana bolj kvalitetna in je res »nadnaravna«, kakor tisti kruh, za katerega prosimo vsakokrat v molitvi očenaš. Gre namreč, če pogledamo izvirnik, za nadnaravni kruh, kar govori tudi slovanski prevod očenaša.
Prav je namreč, da se malo sklicujemo na slovanska apostola Cirila in Metoda, da bi se ozrli še na današnja junaka, ki sta še toliko bolj očeta naše vere na teh prostorih, to pa sta sv. Mohor in Fortunat, oglejska mučenca. Žal so bili ti naši očetje vere (ob njiju še drugi svetniki naših prostorov) kar malo pahnjeni na stranski tir, a je prav, da se ju vsaj spomnimo, če smo ju v svoji nerodnosti izpustili iz glave pri pripravi tega bogoslužja. Praviloma bi namreč morali obhajati slovesnost očetoma oglejske Cerkve, kamor je krščanstvo prinesel sveti evangelist Marko iz Aleksandrije. Kasneje se je nekaj premaknilo v Benetke, nekaj pa je vendarle ostalo še drugod, zlasti v videmski in goriški nadškofiji. Ko je zarezala meja, se je žal na oglejske svetnike pozabilo, četudi smo krščanstvo dobili v ogromni meri prav od tam, z oglejskega sedeža.
Zelo zgovoren je evangeljski stavek učencev Gospodu: Kako bi jih mogli nasititi s kruhom v tej puščavi? Evangeljski odlomek je prav iz Markovega evangelija, in sicer gre za osmo poglavje. Puščava je bila tedaj, ko sta živela in delovala sv. Mohor in Fortunat, puščava je tudi dandanes, v tem času. Takrat poganstvo, danes novo poganstvo. Kako torej nahraniti ljudi v tej puščavi? V tej duhovni pustoti?
Oni dan sem poslušal voditelja projekta »Mass of the Ages«, Camerona O'Hearna, ki je navajal okrožnico sv. Papeža Pavla VI. 'Mysterium Fidei'. Ta papež je v tej okrožnici, kakor je razvidno že iz naslova, govoril o presveti evharistiji. Pomembno pa je, kako je poudaril način oznanjevanja te skrivnosti. Bolj kot vse oznanjevalne napore namreč poudarja zgled. Pravi, da morajo ljudje evharistično skrivnost oz. pobožnost, vero predvsem videti. To je vselej veljalo pri mučencih, katerih označba pravzaprav pomeni »pričevalci«. Oni so svojo vero izpričali, ljudje so to vero videli. O'Hearn je prišel do tradicionalne svete maše prek pobožnosti, vnete pobožnosti do presvete Evharistije, do evharističnega Jezusa samega. Pravi, da ga je predvsem motilo to, da se te pobožnosti in tega spoštovanja več ni videlo. Videlo se je in se še vidi marsikaj drugega. Skuša se ljudem oznaniti evangelij na razno-razne načine. Iznajdljivost, fantazija in karkoli je še takega res ne poznajo več meja. Če vzamemo besede nekdanjega papeža Benedikta XVI. pa je prišlo do meje dopustnega. Lahko rečemo, da je bil, kakor je v njegovi navadi, v besedah precej prizanesljiv, a naj bo. Nočemo biti kakorkoli »žleht«, ko opozarjamo na karkoli. Kot vidim, se skoraj vedno dela v neki dobri veri, kakor je tudi vprašanje okolja in miselnosti, v kateri je nekdo zrastel, kar velja seveda tudi za nas duhovnike, kakor je opozoril na duhovnih vajah kardinal Sarah.
Ne gre torej za to, da si vprašanja učencev iz evangelija, kako ljudi v tej puščavi nahranili duhovniki in drugi kristjani ne bi zastavljali. Težava nastane pri iskanju odgovora na to vprašanje. Lahko bi še na dolgo razpredali, a gre na koncu vendarle samo za odločanje med naravnim in nadnaravnim kruhom. Saj lahko rečemo, da je to vsakdanji kruh, vendar je vprašanje, kaj ljudje pojmujejo kot ta »vsakdanji kruh«. Lahko se čim bolj prilagajamo svetu in tudi v Cerkvi skušamo dajati ljudem nadnaravni kruh na, če dovolite, vsakdanji način – pa da ne bo pomote, tu ne mislim v prvi vrsti le na način prejemanja svetega obhajila, ampak širše! Lahko pa k stvari pristopimo drugače, pa to poskušamo delati, v enem in drugem obredu, drugače od sveta okrog nas. Tudi hitra hrana je hrana, pa se ne gre čuditi, pred katero restavracijo je po »koronskem« zaprtju bila dolga kolona, ni pa nujno, da je to tudi zdrava in res dobra hrana. Gotovo bi vsi starši otrokom dajali v hrano samo čips, smoki, sladkarije in podobno, pa vemo, da temu ne sme biti tako, če otrokom hočemo dobro. Zato ne trdimo, da je v tej puščavi edina zares potrebna hrana tista nadnaravna, kar je tako ali tako res. Trdimo in opozarjamo, da je potrebno tudi videti, da ne gre za navadno, ampak za nadnaravno hrano. To še posebej zatrjujemo v času, ko ljudje ne želijo več poklekniti pred Bogom in drugimi svetinjami, tudi narodnimi, ampak pred tistimi novimi, ki jih časi in mode po medijih prinašajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar