O
nespodobnem oblačenju
Ko sem te dni
naletela na pastirsko pismo škofa Jegliča, je mojo pozornost pritegnil odlomek,
kjer govori o obleki. Dandanes je namreč stanje glede oblačenja naravnost
porazno. Veliko ljudi je izgubilo čut za to, kaj je prav in kaj ni,
sramežljivost pa je skoraj izginila in jo imajo nekateri celo za lastnost, ki
bi se je morali ljudje sramovati, kajti kdor je sramežljiv, je po njihovem
mnenju z njim nekaj narobe in ni čisto 'pri pravi'. Prav sramežljivost pa, kot
pravi Katekizem katoliške Cerkve, »navdihuje izbiro obleke. Tam, kjer se
nakazuje nevarnost za nezdravo radovednost, ohranja molk ali zadržanost.
Sramežljivost postane diskretnost. Obstaja tudi sramežljivost čustev kakor
sramežljivost telesa. [...] Sramežljivost narekuje takšen način življenja, ki
omogoča upirati se vabam mode in pritisku gospodujočih ideologij« (KKC št.
2522, 2523).
Marija je že v
Fatimi napovedala, da bo prišel čas, ko bo nastopila takšna moda, ki bo zelo
žalila Boga. Če malo pogledamo naokoli, lahko hitro ugotovimo, da je ta čas
zdaj tu. Nimam namena, da bi koga žalila, dejstvo pa je, da zlasti (nekatera)
dekleta (in žene) kar tekmujejo, katera se bo bolj izzivalno oblekla. Pri tem
pa ne pomislijo na to, da se ob njih naslajajo pogledi pohotnih moških in da
tudi pri drugih zbujajo počutnost, da ne rečem še kaj hujšega. Namesto da bi
sramežljivo in dostojno varovale svoje žensko dostojanstvo, se razkazujejo,
kakor da bi kot na tržnici želele prodati svoje telo.
Škof Jeglič v svojem
pismu z dne 14. julija 1928 lepo pove, da je obleka za to, da polepša telo in
da ga varuje pred mrazom in ohranja sveto sramežljivost: »Toda kroj obleke
naših deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje. Naj bo obleka
lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne
sega niti do kolen, če ne pokriva prsi in pleč? In kaj naj rečem o krilu mladih
deklic!?«
Nato govori, kako
si s tem kvarijo zdravje, še huje pa je, da škodujejo duhovnemu zdravju svoje
duše in drugih duš. Škof nadaljuje: »Vprašam, ali taka obleka varuje sveto
sramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar je
težko natančno začrtati meje. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote
žali čustvo sramežljivosti, kajti pri dekletu povečuje naravno poželjivost, v
radovednih moških pa vzbuja najhujše, najgrše strasti. Pri obojnem spolu se
tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje.«
Škof Jeglič je o
tem govoril pred 90-imi leti, zato bi lahko kdo rekel, da je to zastarelo. Pa
poglejmo naokrog! Koliko je med zakonci
ločitev, koliko je nezvestobe v vseh stanovih, koliko mladih se sploh ne
poroči, kljub temu, da živijo skupaj! Ali ni to posledica tistega, o čemer
govori škof? In kdo si upa trditi, da danes to ni več greh? Ali morda kje piše,
da besede svetega Pavla danes ne veljajo več, ko pravi: »Sicer pa so dela mesa
očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost« (Gal 5,19); »Nečistovanje
in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor
se spodobi svetim« (Ef 5,3); »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji:
nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje ...« (Kol 3,5).
Škof nas vse
spodbuja: »Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! [...] Pojdímo v
boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki prav dekliško telo
najbolj kvari in omadežuje.«
Svetniški
kandidat Filip Terčelj je v šmarnicah za leto 1928 zapisal: »Zlobni svet po [...] nespodobni modi grozi krstni
nedolžnosti. Ko umaže to angelsko oblačilo, se zareži ves pekel – dobil je
novega zaveznika v nesrečnem človeškem otroku, ki je s smrtnim grehom izgubil
sveto Božje sinovstvo.
Koliko nesreč rodi strast! [...] Poglej nedolžno srce! Zakaj nima več
smisla za molitev in premagovanje? Ena sama pohotna strast je uničila [...]
prekrasen vrtič čednosti.
V resnici mora vsakega resnega človeka navdati skrb, ko gleda, kako
prihajajo v družine želja po uživanju, nespametna moda, posnemanje nespametnih
in nemoralnih navad. Kam bodo na ta način prišla posestva in kam bodo šele
zabredle duše?«
Če bi dekleta, ki
se tako oblačijo, pomislila, da vsak nespodoben pogled »vzbuja poželjive
strasti, ki so hoté vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih
še govoriti ne maram« (škof Jeglič), in če bi se zavedale, »kako se ognusi
domišljija ob takih prilikah« (škof Jeglič), se zagotovo nikoli več ne bi tako
oblekle, predvsem pa ne takrat, kadar gredo k najsvetejši daritvi. Pa tudi
svoje fotografije, s katerimi se predstavljajo, bi zamenjale za bolj
spodobne.
»Šesta Božja
zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv in
prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera
hudobij prikipi do vrha!« (škof Jeglič)
Mar se ne
oblečemo lepo in spoštljivo, ko gremo na obisk k sorodnikom ali prijateljem?
Mar si celo ne kupimo nove obleke, kadar se hočemo udeležiti srečanja s
predsednikom države, škofom ali papežem? Koliko bolj torej bi morali biti
spoštljivo oblečeni, ko gremo na obisk h Kralju kraljev, Gospodu gospodov,
Vladarju nebes in zemlje! Ne zavedamo se, da s svojo nespodobno obleko žalimo
svoje dostojanstvo, vznemirjamo ljudi okoli sebe in celo duhovnika ter
preusmerjamo njihovo pozornost nase tudi pri najsvetejši Jezusovi daritvi, da
ne morejo svojih misli svobodno dvigovati k Bogu. Ali ni to grozljiva
nesramnost?! Še bolj pa z nespodobno nošo žalimo Boga, kakor piše sveti Pavel:
»Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate
od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato
poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19–20).
Ali ni kralj
David smrtno grešil samo zaradi enega pogleda, ki je v njem vzbudil strast? Po
nečistovanju je zapeljeval, goljufal in tudi ubijal. Zaradi tega je bilo
kaznovano vse ljudstvo ...
Morda bi na tem
mestu opisala samo en zelo tragičen, toda resničen primer. V nekem mestu se je
zgodila huda prometna nesreča, v kateri je izgubilo življenje več ljudi. In
zakaj? Voznik, ki je nesrečo povzročil, je na sodni obravnavi priznal: »Nisem
mogel odtrgati oči od neke mlade dame, ki je šla po cesti. Oblečena je bila
zelo pomanjkljivo in tudi obnašala se je prav izzivalno. Zaradi nje nisem bil
več pozoren na promet ... in tako se je zgodila ta huda tragedija« ... Kdo je bil torej v resnici kriv za
tisto prometno nesrečo, kriv za toliko smrtnih žrtev??
Kako težka
odgovornost dejansko leži na vsakem izmed nas! Kako nujno potrebna je vzgoja
mladega rodu, zlasti v našem malem slovenskem narodu, da ne bi z navidez
nedolžnim igračkanjem zapravili najprej čistosti in krstne nedolžnosti, z njo
oblasti nad seboj, zdrave pameti in razsodnosti, končno pa Božjega
prijateljstva in večne sreče!
Blaženi škof
Anton Martin Slomšek pa je zapisal: »Dva najhujša sovražnika človek ima: za
dušo greh, za telo smrt. Dobri Bog je človeku dal dva varuha: zoper greh sveti
sram, zoper smrt pa bolečino. Brez svete sramežljivosti bi izginila nedolžnost
in sveta čednost, brez bolečine bi minilo življenje. Bog je dal varuha
nedolžnosti in sveti čednosti sveti sram, da hitro čuti, kaj se spodobi in kaj
ni prav. Rdečica oblije lice, sveti strah obide srce, ko se nevarnost bliža.
Sveta sramežljivost je mladine jutranja zarja, devištva žlahten cvet, znamenje
naše vrednosti in visokosti – pa je zelo med nami pozebla!
Gizdavost in
oholost (nečimrnost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabna oblačila, kako
bi bila drugemu spolu všeč, razgaljena hodila okrog ... Angel svete
sramežljivosti take zapusti.«
Ne prezrimo torej
nežnega občutka sramežljivosti, ki je kot čudovit Božji dar položen v vsako
srce! Ne zatrimo ga niti v sebi niti v drugih, temveč ga varujmo kakor zaklad,
ki nam bo pomagal, da bomo dobri ljudje, dobri kristjani in nekoč prebivalci
nebes, »kamor ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo
in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki jih ima Jagnje vpisane v knjigo
življenja« (Raz 21, 27).
avtorica
Ni komentarjev:
Objavite komentar