Credo in unum Deum

Uvod

Obstoj Boga in njegove lastnosti spoznavamo iz vidnega sveta, glasu svoje vesti in nadnaravnega razodetja.

»Bedak pravi v svojem srcu: ʽNi Boga.ʼ«, uči psalmist. Sveti Pavel Rimljanom piše: »Kajti od stvarjenja naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.« In spet sveti Pavel: »Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo.«

Sveti Avguštin pa pravi: »Nihče ne taji Boga, razen tisti, kateremu bi bilo ljubše, če bi ne bilo Boga.«

O Bogu

Bog je bitje, ki je samo od sebe in neskončno popolno.

»Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3, 14)

Bog ni postal in svoje popolnosti ni dobil od nobenega drugega bitja. Vse dobre lastnosti ima v najvišji meri. Posebno si moramo zapomniti naslednje lastnosti: Bog je duhoven (nematerialen), večen in nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskončno moder in vsemogočen, neskončno svet in pravičen, neskončno dobrotljiv in usmiljen, neskončno resničen in zvest.

Bog je bitje, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo svobodno voljo, telesa pa ne.

»Bog je duh.« (Jn 4, 24)

Bog je vselej bil, je in vselej bo.

»Preden so bile rojene gore in si oblikoval zemljo in svet, od vekov na veke si ti Bog.« (Ps 89. 2)

Bog je sam v sebi od vekomaj do vekomaj vedno isti.

»Jaz sem Gospod in se ne spreminjam.« (Mal 3, 6)

Bog je povsod, v nebesih in na zemlji.

»Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.« (Ps 138, 7-8)

Bog ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje. Pozna tudi naše najskrivnejše misli.

»Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Heb 4, 13)

Bog vse ureja tako, da vselej doseže svoje najsvetejše namene.

»Kako veličastna so tvoja dela, o Gospod! Vse si naredil z modrostjo.« (Ps 103, 24)

Bog je ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je. Narediti more vse, kar hoče.

»Vse, karkoli hoče, naredi Gospod na nebu, na zemlji, v morju in v vseh globinah« (Ps 134, 6)

Bog hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse hudo.

»Kajti jaz sem Gospod, vaš Bog; bodite sveti, ker sem jaz svet!« (3 Mz 11, 44)

Bog dobro plačuje in hudo kaznuje, kakor kdo zasluži.

»Če kličete Očeta tistega, ki vsakogar sodi nepristransko, le po njegovem dejanju.« (1 Pt 1, 17)

Bog je poln ljubezni do svojih stvari, vse dobro imamo od njega.

»Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4, 7)

Bog je pripravljen in voljan odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas.

»Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nočem smrti hudobneža, marveč da se spreobrne od svoje poti in živi.« (Ezk 33, 11)

Bog je zvest; vse kar reče, je res, kar obljubi, pa gotovo izpolni.

»Bog ni ko človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« (4 Mz 23, 19)

Prirejeno po: Veliki katekizem. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1898; str. 19 – 23.