Novi, laični, obredi

Novi »pogreb« pod vodstvom laika gre proti obredniku in Katekizmu katoliške Cerkve

V sosednji Italiji, zlasti na njenem pretežno nemško govorečem področju, ki je Južna Tirolska, ki jo pokriva škofija Bozen-Brixen, so se odločili prepustiti obhajanje pogrebov laikom. Prva velika težava je v postopni »protestantizaciji« katoliške Cerkve, kjer se že ponekod zamenjuje sveto mašo z bogoslužjem Božje besede, temu pa smo že priče tudi v Sloveniji.

Glavni razlog bi naj bil v pomanjkanju duhovnikov, katerih število se javnosti predstavlja kot premajhno, kakor lahko beremo tudi v dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire (»Prihodnost«), preteklega 12. januarja. Ko govorimo o omenjeni škofiji, pa podatki govorijo o 455 duhovnikih za 281 župnij, kar je skoraj po dva duhovnika na eno župnijo. Če je tako, potem se ne zdi težko najti enega, da bi lahko obhajal pogreb dragih pokojnih, če bi hoteli, pa da bi laiki morda raje ostali v župnišču z mladimi in otroki, ne pa na pokopališču...

Vseeno pa težav ne zbuja toliko to. Avvenire pove bolj natančno, da se je oktobra v Akademski teološki šoli v Brixnu pričel program intenzivne formacije za 17 kandidatov. Gre za 16 srečanj, kjer vsako traja po šest ur, kjer študirajo pastoralne, biblične, liturgične, psihološke in relacijske tematike, kakor tudi »seminar odprtega tipa o specifikah obreda v primeru kremacije«. Zaključek je predviden za mesec maj, ko naj bi kandidati vodili svoj »prvi pogreb, brez evharistije«. 5 od kandidatov je stalnih diakonov, glede ostalih pa dnevnik italijanskih škofov hitro pomirja s pojasnilom, da so »v popolni enakosti glede spolne pripadnosti, saj je 6 moških in 6 žensk« (čeprav je treba povedati, da namesto besede »sesso« raje uporabijo besedo »genere«, tako da je jasen vpliv neke določene ideologije!), če bi koga slučajno kaj zaskrbelo v tej smeri. V vsakem primeru pa gre za »osebe, ki so zelo aktivne v župnijskih skupnostih«. Časopis tudi pojasnjuje, da je ta iniciativa »že kar dolgo prisotna v avstrijskem in nemškem svetu«.

Pravzaprav sam časnik Avvenire govori o precedensu, ki se je zgodil celo v sami Bozenski stolnici lanskega oktobra, kjer je laik, natančneje »liturgični animator« v župniji, »vodil bogoslužje Besede na prošnjo dekana, g. Bernharda Holzerja«.

Če so stvari takšne, potem so težave ogromne, glede na to, da Katekizem katoliške Cerkve (KKC) jasno predvideva pod št. 1689: »Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57).« Kot vidimo, je najbrž jasno, da laik tega ne more narediti, kakor tudi ne stalni diakon, niti po 96 urah formacije. Stalni diakoni sicer tudi pri nas že vodijo pogrebne obrede, najbrž prav po zgledu teh nemških dežel. Stvar namreč ni v tem, kako pridni in zavzeti so v svojih župnijah, kakor tudi ne, koliko so študirali. Stvar je v tem, da niso duhovniki, alternative temu pa ni.

KKC nadaluje, pri tem pa, med drugim, uporabi tudi besede, ki jih zlahka zasledimo tudi v pogrebnem obredniku: »Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, “ki je zaspal v Gospodu”, ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.« Po evharistiji in ne drugače. Gre prav za tisto evharistijo, ki so jo iz novega »pogreba« očitno odstranili, izbrisali, izključili, s tem pa dragemu pokojnemu odvzeli, kot je razvidno, bistveni del.

Stvar torej ni v tem, da so nam dali zgled v nemških in drugih »naprednih« deželah, pa smo temu zgledu sledili. To prav nič ne šteje, saj vemo, koliko liturgičnih zlorab se dogaja, ne samo v teh deželah, temveč po zgledih iz teh dežel, tudi pri nas. Če se zlorabe dogajajo, to še ne pomeni, da so slednje tudi legitimne. Ostajajo zlorabe, zato pa jim ne bi smeli slediti in jih delati tudi sami. Ne gre niti za osebne okuse in čute. Gre za to, da imamo natančna navodila in jasne in nedvoumne kriterije, ki naj bi se jih vsi držali. Ko se danes že toliko govori o pravicah, navodila in kriteriji branijo prav slednje, in sicer gre v prvi vrsti za bistveno pravico, zlasti pokojnika, potem pa tudi svojcev in vernikov, do svete evharistije. In to ne samo pri pogrebnem obredu!

Povzeto po: I nuovi funerali - Corrispondeza Romana