Prepričan
sem, da večino nekatoliških obiskovalcev cerkva na slovenskem podeželju pri
vstopu v cerkev najprej preseneti izrazito arhitekturno neskladje med večinoma
baročnimi glavnimi oltarji ter novimi oltarnimi mizami. Želja po prilagoditvi
»duhu časa« je bila pri procesu postavljanja novih daritvenih oltarjev tako
močna, da reformatorji večinoma niso popolnoma zanemarili le bogate teološke
vsebine maševanja »ad orientem«, temveč tudi osnovna arhitekturna in estetska načela.
Večina slovenskih podeželskih cerkvah že zaradi sorazmerne majhnosti
prezbiterija ni primerna za postavitev dodatnega daritvenega oltarja »ad
populum«. Rezultat je ta, da prezbiteriji v preštevilnih cerkvah danes zgledajo
»natlačeno«, gibanje mašnika in ministrantov pa je marsikje tudi močno oteženo.
Poleg tega so izbire novih daritvenih oltarjev očitno najpogosteje sledile
geslu »Bolj kot je oltar majhen, preprost, neokrašen ali celo grd, bolje je.« Prezbiteriji
večine slovenskih cerkva so zato danes
arhitekturno iznakaženi.
Morda
manj opazna, a prav tako pomembna sprememba pa je ta, da so iz večine
slovenskih cerkva izginile obhajilne mize. V pravem revolucionarnem zanosu, ki
ga lahko mirno primerjamo s protestantskim ikonoklazmom v 16. stoletju, so bili
ti častitljivi kamni, na katerih so se s kruhom angelov hranile neštete
generacije naših prednikov, preprosto uničeni, v najboljšem primeru pa
predelani v nove daritvene oltarje. Pri tem je reformatorjem morda ušlo celo
dejstvo, da sama slovenska beseda »obhajilo« izvira prav iz obhajilnih miz, na
katerih so klečali verniki, medtem ko jim je duhovnik obhajajoč jih delil
presveti zakrament. Slovenska beseda »obhajilo« je v današnjih razmerah zato
nesmiselna, saj obhajila ne prejemamo več na tak način.
Ikonoklastična
mrzlica seveda ni zadela zgolj Slovenije, marsikje so bile častitljive cerkve
zmaličene še mnogo huje. A medtem ko pri nas nič ne kaže na bližnje
izboljšanje, je marsikje v tujini drugače. Pred nekaj leti je dal newyorški
kardinal Timothy Dolan npr. iz katedrale sv. Patricka odstraniti pokoncilski
daritveni oltar, isto je v svoji osebni kapeli naredil tudi nizozemski kardinal
Eijk iz Utrechta. Marsikje se vračajo tudi obhajilne mize. Tako novico je prav
te dni objavila ameriška škofija Arlington na severu zvezne države Virginia.
Škof Michael Burbidge je dovolil v škofijski stolnici ponovno namestiti
obhajilno mizo; prejšnja je bila namreč uničena leta 1972. Na škofijski spletni
strani (klik) so ob tem koncizno povzeli teološki pomen obhajilne
mize:
Obhajilna miza je podaljšek, ki
daritveni oltar prinaša bližje ljudstvu. Ko se zberemo pri obhajilni mizi, se
simbolično zberemo pri oltarju. […] Obhajilna miza jasno zamejuje prezbiterij,
najsvetejši del cerkve, kjer se nebesa dotikajo zemlje – nebesa in zemlja se
približata, a še nista popolnoma združena. Obhajilna miza je nizka, jasno vidna
in ima vrata. Zato nam ne preprečuje sodelovanja v »nebesih«. Duhovnik, delujoč
kot drugi Kristus, se sklanja k nam iz nebes in nam deli božjo evharistijo.
Skratka,
obhajilna miza ni zgolj nesmiseln ostanek preteklosti, temveč ima globok
teološki pomen. Pravzaprav predstavlja zahodno oz. rimsko-katoliško ustreznico
vzhodno krščanskemu ikonostasu. Poleg tega seveda omogoča oz. olajšuje prejem
obhajila kleče in na usta, kar ostaja pravica vsakega katoličana. Pastoralne
prednosti takega načina prejemanja obhajila pa smo že večkrat podrobno
utemeljili. Za odstranitev obhajilnih miz ni v kontekstu katoliške teologije
torej nobenega resnega razloga, ravno nasprotno. Ta proces je razumljiv
kvečjemu v kontekstu tistega dela t. i. modernizma, ki je želel in še vedno
želi mašno daritev »protestantizirati« oz. jo oropati njenega daritvenega
značaja, hkrati pa zrelativizirati resnično Kristusovo navzočnost v zakramentu
svete evharistije.
Molimo
in zavzemajmo se torej za to, da se obhajilne mize vrnejo tudi v naše cerkve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar