Obrazec prisege zoper modernizem

OBRAZEC PRISEGE ZOPER MODERNIZEM, KI JO JE PREDPISAL PIJ X. (l. septembra 1910) 

»Modernizem«, ta izraz je postal skupno ime za najrazličnejše poskuse, kako bi krščansko religijo spravili v sklad z izsledki agnosticistične filozofije in racionalističnega zgodovinoslovja  in sploh z vsemi kulturnimi področji, ki so se v svojem napredujočem razvoju vedno bolj odtujevala religioznemu področju ali pa mu postala sovražna. Modernizem v ožjem pomenu, kakršen je mišljen tukaj, so tisti sistemi, ki so pri tem poskusu opustili vsa stališča, ki jih je napadel racionalizem, in iskali za religijo nove utemeljitve — ne več v zgodovinskem dejstvu Kristusove osebnosti in njegovega dela ali sploh v absolutno veljavni resnici, temveč samo v človekovi notranjosti. Medtem ko je torej modernizem pri novem utemeljevanju religije po eni plati nastopil zoper brezverski racionalizem, je po drugi spodkopal vse temelje krščanstvu kot razodeti religiji.

Po ponovnih posameznih ukrepih zoper modernizem je papež Pij X. nastopil zoper modernizem v odloku »Lamentabili« (1907), v katerem so našteti najpomembnejši stavki modernizma. Okrožnica »Pascendi« (1907) istega papeža pa obširneje prikazuje celoten sistem, kolikor moremo pri raznoličnosti modernizma sploh govoriti o sistemu, in povzema ob koncu na kratko glavne zmote in njih zavrnitev.

V modernizmu so se nazadnje izrazili pač skoraj vsi napačni poskusi 19. stoletja, kako bi zadovoljivo rešili problem razodetja in razodetje res utemeljili. 

L. 1910  je Pij X. za celotni kler, zaposlen v dušnem pastirstvu ali pri pouku, zahteval prisego, ki vsebuje odklonitev vseh bistvenih modernističnih zmot o razodetju in izročilu.

Čeprav je od l. 1967 dalje tako imenovana »proti-modernistična prisega« odpravljena, je vendar njen obrazec važen zaradi jedrnatega povzetka modernističnega nauka. 

Trdno se oklepam vsega in sprejemam v celoti in v posameznostih vse, kar je določilo, izreklo in izjavilo nezmotljivo učiteljstvo Cerkve, zlasti tiste poglavitne točke nauka, ki naravnost nasprotujejo zmotam sedanjega časa. 

Prvič: Priznavam, da je Boga, začetek in cilj vseh stvari, mogoče z gotovostjo spoznati in torej tudi dokazati [demonstrari] z lučjo naravnega razuma iz tega, kar je ustvarjeno (prim. Rimlj 1,20), to se pravi iz vidnih del stvarstva, kot vzrok iz učinkov. 

Drugič: Priznavam zunanje dokaze [argumenta] razodetja, to je božja dela, predvsem čudeže in prerokbe, kot povsem zanesljiva [certissima] znamenja za božji izvor krščanske religije; in trdno se držim nauka, da so ta znamenja kar najbolj prilagojena umevanju vseh časov in ljudi, tudi današnjega časa. 

Tretjič: Prav tako trdno verujem, da je bila Cerkev, varuhinja in učiteljica razodete besede, na bližnji način in neposredno ustanovljena prav od resničnega in zgodovinskega Kristusa za njegovega življenja med nami in da je bila sezidana na Petra, prvaka apostolske hierarhije, in na njegove stalne naslednike.

Četrtič: Iskreno sprejemam nauk vere, ki od apostolov po pravovernih cerkvenih očetih v vedno istem smislu in istem pomenu prihaja prav do nas. Zato povsem zametam krivoversko izmišljotino o razvoju dogem, ki bi iz enega pomena prehajale v drugega, drugačnega, kakor pa je tisti, kakršnega je Cerkev prej imela v mislih. Prav tako zametam vsako zmoto. ki hoče božji zaklad, izročen Kristusovi nevesti zato, da bi ga zvesto ohranjala, nadomestiti s filozofsko iznajdbo ali s takšno stvaritvijo človeške zavesti, ki jo je polagoma izoblikovalo človeško prizadevanje in ki naj bi bila dovršena v prihodnosti z neomejenim napredkom.

Petič: Z vso trdnostjo zagovarjam in odkritosrčno izpovedujem, da vera ni slepo religiozno čustvo, ki bi oh močnem teženju [sub pressione] srca in ob nagibanju moralno oblikovane volje prodiralo na dan iz temin podzavesti, marveč je resnična pritrditev razuma resnici, sprejeti od zunaj »iz poslušanja«; s to pritrditvijo zaradi avtoritete neskončna resničnega Boga sprejemamo za resnično tisto, kar nam je povedal, izpričal in razodel osebni Bog, naš stvarnik in Gospod.

Z dolžno spoštljivostjo se jim podrejam in z vsem srcem se oklepam vseh obsodb, izjav in predpisov, vsebovanih v okrožnici »Pascendi« in v odloku »Lamentabili«, zlasti kolikor se nanašajo na tako imenovano dogemsko zgodovino. — Tudi zametam zmoto tistih, ki trdijo, da more od Cerkve predložena vera biti v nasprotju z zgodovino [historiae repugnare]  in da katoliških verskih resnic [dogmata] v tistem smislu, v katerem so zdaj umevane, ni mogoče spraviti v sklad z izviri krščanske religije, kakršni so v resnici bili.

Prav tako obsojam in zametam naziranje tistih, ki trdijo, da izobraženejši kristjan nosi v sebi dvojno osebnost [induere personam duplicem], eno verujočega človeka, drugo zgodovinarja; kakor da bi bilo zgodovinarju dovoljeno držati se tega, kar je v protislovju z vero verujočega, ali postavljati premise, iz katerih bo sledilo, da so verske resnice [dogmata] ali napačne ali dvomljive – le da jih naravnost ne zanikamo. 

Prav tako zametam tisti način presojanja in razlaganja svetega pisma, ki pušča vnemar cerkveno izročilo, ujemanje s celotno vero [analogia fidei] in določbe apostolskega sedeža, a se drži izmišljotin racionalistov ter se nič manj samovoljno kakor predrzno — oklepa tekstne kritike kot edinega in najvišjega vodila [regula]. 

Razen tega odklanjam naziranje tistih, ki zatrjujejo, da mora učitelj teološke zgodovinske vede ali tisti, ki piše o teh vprašanjih, najprej odložiti sleherno prej sprejeto mnenje [opinionem ante conceptam] o nadnaravnem izvoru katoliškega izročila in o obljubi božje pomoči za stalno ohranjevanje vsake izmed razodetih resnic; dalje, da je treba spise očetov razlagati po zgolj znanstvenih načelih, ob izključitvi kakršnekoli cerkvene avtoritete in z isto svobodo sodbe, ki z njo znanstveniki raziskujejo kakršenkoli necerkveni zgodovinski spomenik.

Končno izpovedujem povsem splošno: Docela sem tuj zmoti, s katero modernisti zatrjujejo, da v svetem izročilu ni nič božjega, ali, kar je še daleč slabše, to božje priznavajo v panteističnem smislu, tako da ne preostane nič drugega več kakor le golo, preprosto dejstvo, ki ga je treba izenačevati z navadnimi zgodovinskimi dejstvi — dejstvo namreč, da so ljudje s svojimi lastnimi napori, z razsodnostjo in bistrostjo nadaljevali v naslednjih dobah šolo, ki so jo začeli Kristus in apostoli. Trdno se torej držim in se bom do poslednjega diha svojega življenja držal vere očetov glede zanesljivega milostnega daru resnice [de charismate veritatis certo], ki je, je bila in vedno bo v nasledstvu škofovske službe od apostolov naprej (Irenej, Adv. Haer. 4,26,2) – tako da predmet vere ni to, kar bi se utegnilo zdeti boljše, in primernejše kulturi vsakokratne dobe, ampak da absolutna in nespremenljiva resnica, ki so jo od začetka oznanjevali apostoli, nikdar ni bila na drugačen način verovana, nikdar na drugačen način umevana (Tert., De praescr. 28). 

Obljubljam, da se bom vsega tega zvesto, v celoti ter iskreno držal in to nedotaknjeno varoval, in da se ne bom od tega ne v učenju ne na kakršenkoli, način v govorjenju ali pisanju odmaknil. Tako obljubljam, tako prisegam, tako naj mi pomaga Bog in ta sveti evangelij. 

Vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti Cerkvenega učiteljstva. 2. popravljena izdaja. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 39-42.