Kardinal Robert Sarah o pravilnem načinu prejemanja svetega obhajila

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje, je pred kratkim napisal predgovor h knjigi italijanskega duhovnika Federica Bortolija z naslovom La distribuzione della comunione sulla mano. Profili storici, giuridici e pastorali. Sarah se je v spremni besedi odločno zavzel za vrnitev k tradicionalnemu načinu prejemanja obhajila, t. j. kleče in na usta, o čemer smo na blogu že večkrat pisali. Sarah je najprej opozoril na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, kjer je pred tem vidce božji angel ustrezno pripravil na prvi prejem  svete Evharistije. Fatimski vidci so obhajilo seveda prejeli kleče in na usta. V nadaljevanju je kardinal opozoril na pomen pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem ter poudaril, da želi hudič predvsem uničiti vero v resnično navzočnost, pri čemer se poslužuje različnih načinov, predvsem sejanja dvoma v resničnost transsubstanciacije ter uničevanja občutka za sveto, pri čemer igra veliko vlogo predvsem neprimernost prejemanja obhajila na roko. Končno je kardinal zastavil bistveno vprašanje: »Zakaj vztrajamo pri prejemu obhajila stoje in na roko? Zakaj to pomanjkanje ponižnosti pred Bogom?« Sarah zaključuje s tem, da nam postavi dva zgleda pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem, in sicer sv. Mati Terezo in sv. Janeza Pavla II., ki nista nikoli prejemala obhajila na roko.

V nadaljevanju objavljamo nekaj prevedenih odlomkov iz kardinalovega predgovora. Zainteresirane bralce pa vabimo, da si več preberejo na priloženih povezavah.  V članku razločujemo med evharistijo, ki je sveta maša in Evharistijo, ki je Bog.

Pred prikazanjem Device Marije v Fatimi, jeseni 1916, se je Luciji, Jacinti in Franciscu pokazal angel miru in jim rekel: »Ne bojte se, sem angel miru, molite z mano.« (…) Spomladi 1916, med tretjim prikazanjem, so otroci videli, da je angel, ki je bil vedno isti, v svoji levi roki držal kelih, nad njim pa hostijo. (…) Dal je sveto hostijo Luciji, kelih s Krvjo pa Jacinti in Franciscu, ki sta klečala na tleh, rekoč: »Prejmite in pijte Telo in Kri Jezusa Kristusa, strahovito razžaljenega od nehvaležnih ljudi. Zadoščujte za njihove grehe in potolažite svojega Boga.« Angel se je nato ponovno ulegel na tla in trikrat ponovil isto molitev z Lucijo, Jacinto in Franciscom. 

Angel miru nam torej kaže, kako naj prejmemo Telo in Kri Jezusa Kristusa. Molitev zadoščevanja pa je žal še vedno zelo aktualna. Katere so žalitve, ki jih Jezus prejema v sveti hostiji, za katere moramo zadoščevati? Prvič, sem sodijo žalitve samega zakramenta; grozovita skrunjenja, o katerih so poročali nekateri spreobrnjeni satanisti. Sem sodijo tudi bogoskrunski prejemi svetega obhajila, ko prejemniki niso v stanju božje milosti ali celo ne izpovedujejo katoliške vere (v mislih imam t. i. »medverska obhajila«). Drugič, žalitev našega Gospoda je tudi vse tisto, kar preprečuje delovanje zakramentalnega obhajila, predvsem vse zmote in zablode, širjene med vernike, da bi ti izgubili vero v Evharistijo.  

Jezus seveda trpi zaradi duš tistih, ki ga sramotijo, zaradi tistih, za katere je prelil svojo Kri, ki jo sedaj tako prezirajo in kruto zaničujejo. A Jezus trpi še bolj zaradi tega, ker neverjeten dar njegove božje-človeške prisotnosti v Evharistiji ne more roditi sadov v dušah vernikov. Zato lahko razumemo, da najbolj zahrbtni diabolični napad predstavlja prav poskus gašenja vere v Evharistijo, širjenje zablod in gojenje neprimernega načina prejemanja obhajila. Vojna med Mihaelom in njegovimi angeli na eni strani in hudičem na drugi se zares nadaljuje v dušah vernikov: Satanova tarča je mašna daritev in resnična Jezusova navzočost v posvečeni hostiji. Omenjeni poskus ropa sestoji iz dveh poti: prva je zmanjševanje pomena koncepta »resnična navzočnost«. Številni teologi vztrajajo v posmehovanju ali zavračanju termina »transsubstanciacija« (…).

Poglejmo si sedaj, kako lahko vera v resnično navzočnost vpliva na naš način prejemanja obhajila in obratno. Prejemanje obhajila na roko brez dvoma pomeni veliko izgubo majhnih delčkov hostije. Nasprotno pa pozornost do najmanjših delčkov hostije, pozornost pri umivanju svetih posod, izogibanje dotikanja hostije s potnimi rokami postanejo izpoved vere v resnično Jezusovo navzočnost, tudi v najmanjšem koščku posvečene hostije: če je Jezus substanca evharističnega kruha in če je velikost delca zgolj atribut kruha, potem ni važno, ali je kos majhen ali velik! Substanca je ista! To je On! Nasprotno pa nepozornost do koščkov vodi k izgubi zavedanja dogme. Korak za korakom se lahko razširi misel: »Če celo duhovnik ne pazi na majhne koščke, če deli obhajilo na tak način, da se koščki lahko izgubijo, to pomeni, da Jezus ni zares v njih ali da je do njih le 'do določene mere'.«

Drugi način napada na Evharistijo je poskus odstranitve občutka svetosti iz srca vernikov. (…) Medtem ko nas termin »transsubstanciacija« usmerja k resnični navzočnosti, nam občutek svetosti omogoča, da vsaj bežno zagledamo njeno absolutno enkratnost in svetost. Kakšna nesreča bi bila, če bi izgubili občutek za sveto ravno pri tem, kar je najbolj sveto! In kako je to mogoče? S prejemanjem te izredne hrane na isti način kot prejemamo navadna jedila. (…)

Liturgija je sestavljena iz številnih majhnih ritualov in gest – vsaka od njih lahko izraža našo ljubezen, otroško spoštovanje in češčenje Boga. To je tudi razlog, zakaj je primerno, da spodbujamo lepoto, primernost in pastoralni pomen prakse, ki se je razvila skozi dolgo življenje in tradicijo Cerkve, to je prejemanje obhajila kleče in na usta. Veličina in plemenitost človeka, kot tudi najvišji izraz njegove ljubezni do svojega Stvarnika, se najlepše izraža prav v klečanju pred Bogom. Jezus sam je kleče molil v prisotnosti Očeta. (…)

Prevedeno po: https://www.lifesitenews.com/news/cardinal-sarah-we-need-to-rethink-the-way-communion-is-distributed

 

Celotna kardinalova spremna beseda je dostopna na: http://lanuovabq.it/it/bisogna-ripensare-il-modo-di-distribuire-la-comunione-1