Veličina ministriranja

»Streči pri oltarju, kakor peti v koru, je po duhovništvu najvišja čast, ki jo človek lahko uživa. Strežnik predstavlja vernike in ima najbolj intimen delež pri bogatih zakladih cerkvene liturgije in obredja. To sveto obredje mora biti opravljeno s pobožnostjo, dostojanstvom in skrbjo za podrobnosti.«

To so besede kardinala Bernarda Griffina, ki je od 1943 do svoje smrti leta 1956 vodil nadškofijo Westminster. 

Ministriranje je danes prepogosto razumljeno kot stvar otrok, kot nekaj, s čimer se odraslim skorajda ni vredno ukvarjati. Še več, v marsikateri župniji ministrirajo skorajda samo še deklice, kar negativno vpliva na število duhovnih poklicev. Zato je pomembno, da ponovno odkrijemo veličino ministriranja, predvsem pa, da možje in odrasli fantje ponovno zavzamejo svoje mesto v prezbiteriju, kjer naj nadomestijo tiste, ki tam nimajo kaj početi.

Nekaj zgodovinskih primerov

Kdo je ministriral bl. Marku iz Aviana na Dunaju, tik pred začetkom bitke na Kahlenbergu, ki je odločila usodo mesta med turškim obleganjem leta 1683? Ministriral je sam poljski kralj, Jan Sobieski. Po zmagi je kralj naslednji dan svoj meč položil na Marijin oltar v cerkvi sv. Avguština in zapel zahvalno pesem.

Nekoč je živel slavni angleški kancler, drugi človek kraljestva. Vsako jutro je ministriral pri oltarju. Nekega dne se je zgodilo, da ga je obiskal nek pomembnež in to videl. Vprašal ga je, če ga nič ne skrbi, kaj bo kralj rekel na to, da tako imeniten človek ministrira navadnemu duhovniku. Kancler pa je odgovoril, da bi kralj gotovo bil zadovoljen, saj služi njegovemu kralju. To je bil mučenec nerazvezljivosti svetega zakona, Thomas More.

Papež Pij XII., znan kot »pastor angelicus« je Cerkev vodil med težkimi časi 2. svetovne vojne, ko je Evropa trpela pod nacionalsocializmom in komunizmom. Ne glede na vse skrbi in obveznosti je vsako jutro ministriral svojemu tajniku.

Ministriranje je moška stvar

Kdaj bodo fantje in možje prepoznali veličino ministriranja in se vrnili v prezbiterij? Prvi pogoj je kakovost liturgičnega življenja. Liturgija mora izražati tako mero svetosti, da moškega, ki pri njej sodeluje, ni sram, da je zraven. Odpadejo torej vse »pocukranosti«, protestantski šlagerji, bogoslužne zlorabe in »gej momenti« v stilu izmenjevanja golobčkov miru, ki so se v zadnjih desetletjih neupravičeno razširili po naših cerkvah. 

Najlažji način za dosego tega cilja predstavlja ponovna obuditev častitljivih ljudskih pobožnosti in revalorizacija tradicionalne liturgije v rednem župnijskem življenju.