Amoris laetitia kot problem

Ivo Kerže

Ko smo se pred enim letom na tem istem mestu pogovarjali o izkupičku zasedanj sinode o družini, sem upal, da nas bo papež Frančišek razveselil s posinodalno spodbudo, ki nas bo jasno in nedvoumno potrdila v nezmotljivem in nespremenljivem nauku Cerkve. Žal moram ugotoviti, kot je že splošno znano, da posinodalna spodbuda Amoris laetitia, ki je izšla 8. aprila letos, ni izpolnila tega upanja, pač pa smo se znašli pred dokumentom, ki je izrazito problematičen. V tem sestavku bi rad jedrnato, a čim bolj natančno prikazal, v čem je njegova problematičnost.

Ključni odlomek

Grem takoj k odlomku, ki povzroča največ težav. Gre za točko 305 iz VIII. poglavja spodbude in za k njej pripadajočo opombo. V omenjeni točki papež pravi: »Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da nekdo v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni takšna v polnosti – živi v Božji milosti, ljubi in raste v življenju milosti ter ljubezni, prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve.« Opomba 351 k temu stavku med drugim dodaja: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov.«¹

Glede na to, da se je celotno sinodalno dogajanje vrtelo okrog predloga kardinala Kasperja, po katerem naj bi se v imenu nekakšnega enostransko pojmovanega Božjega usmiljenja delilo odvezo in Sv. Evharistijo tudi ločenim in civilno ponovno poročenim, ne da bi se ti pokesali in odvrnili od svojega stanja, je takoj po izidu dokumenta nastalo vprašanje ali je papež z navedeno opombo 351 dovolil tako zakramentalno prakso, ki pa je v nasprotju ne le z dosedanjo prakso, pač pa tudi (kot bom prikazal kasneje) z nezmotljivim in nespremenljivim naukom Cerkve. Besedilo opombe (naj ga ponovim: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov«) je dvoumno, saj ne omenja direktno niti odveze, niti Sv. Evharistije, niti ločenih in ponovno civilno poročenih. Tudi ni bilo jasno ali je z eventuelnim pristopom takih oseb k Zakramentom mišljen morda le pristop takih ponovno civilno poročenih, ki žive skupaj zaradi dobrobiti otrok in v popolni vzdržnosti od spolnih odnosov, kar je že trdil sv. Janez Pavel II v posinodalni spodbudi Familiaris consortio iz leta 1981.

Papeževo pismo argentinskim škofom

Zaradi vseh teh nejasnosti je v času od objave dokumenta nastalo pričakovanje, ali bo papež razjasnil pomen tega enigmatičnega stavka. To pričakovanje je presekala novica (za katero ne vem, koliko je v Sloveniji sploh znana), da so v zasebnem pismu argentinski škofje iz območja Buenos Airesa zastavili papežu vprašanje ali tista opomba pomeni, da lahko delijo odvezo in Sv. Obhajilo ločenim in ponovno civilno poročenim, ki ne živijo vzdržno. Papež jim je 5. septembra v prav tako zasebnem pismu odgovoril, da glede te opombe in glede celotnega 8. poglavja posinodalne spodbude »ni drugih interpretacij« (»No hay otras interpretaciones«). Avtentičnost papeževega pisma je potrdil Vatikan 12. septembra v L’Osservatore Romano in istega dne tudi na Radio Vatikan. Tako vidimo, da glede papeževe zasebne pripadnosti kasperjanskemu predlogu o pripuščanju ločenih in ponovno civilno poročenih k Zakramentom ne more več biti utemeljenega dvoma.

Nastane seveda ob tem takoj vprašanje, zakaj se je papež izjasnil o tako pomembni temi v nekem zasebnem pismu, ki kot tako ni in ne more biti obravnavano kot del njegovega uradnega učenja, saj očitno ni bilo namenjeno univerzalni javnosti. Če bi namreč mislil povsem resno s to spremembo, bi moral spremeniti vsaj kan. 915 Zakonika cerkvenega prava, ki brez izjeme prepoveduje duhovnikom, da bi delili Sv. Obhajilo tistim, ki žive v javnem velikem grehu. Prav tako bi moral spremeniti kar nekaj točk v Katekizmu katoliške Cerkve (npr. tt. 1385, 1451, 1650, 2382, 2384…). Gre za najvišje dokumente v Cerkvi, katerim vsakdo, ki v Cerkvi nastopi katerokoli obliko učiteljske službe obljubi zvestobo. Dokler ostajajo ti dokumenti nespremenjeni se tudi zakramentalna praksa na terenu že iz čisto formalnih, pravnih razlogov ne sme spremeniti, kot se je izrazilo v pastirskih pismih kar nekaj (pogumnih) škofov na terenu. Zakaj torej tega papež ne stori in predvidevam, da ne bo storil? Verjetno ima odgovor opraviti z dejstvom, da je Kasperjev predlog v očitnem in ostrem nasprotju s celotnim dosedanjim učenjem Cerkve.

V nasprotju z okrožnico Veritatis splendor

Naj na tem mestu omenim, da zaradi enostavnosti izražanja bom odslej uporabljal izraz »ločeni in ponovno poročeni« za populacijo, v kateri so posamezniki, ki bi jim Kasperjev predlog rad dovolil dostop do Zakramentov: to so torej (če ponovimo) 1. poročene osebe, 2. katerih sozakonec še živi, 3. a so se od njega civilno razvezale, 4. se civilno poročile z nekom drugim in 5.a z njim živijo skupaj, ne da bi jih k temu silile resne obveznosti, kot npr. vzgoja otrok, ali 5.b z njim živijo skupaj, ker jih k temu silijo omenjene resne obveznosti, toda se ne vzdržujejo dejanj, ki so značilna za zakonce.

Pripuščati ločene in ponovno poročene k odvezi in Sv. Evharistiji, namreč predpostavlja najprej jasen odklon od že navedene 84. točke posinodalne spodbude sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio. Vendar bi morda kdo rekel, da posinodalna spodbuda ni mesto, kjer bi naj papež oznanjal kak nezmotljivi nauk in da so za kaj takega primernejše okrožnice. Posledično bi to pomenilo, da kar piše v Familiaris consortio nima dokončnega, nespremenljivega značaja in da lahko to kak nadaljinji papež, denimo Frančišek, spremeni. Vendar problem je globlji, saj Amoris laetitia ne gre le zoper Familiaris consortio, pač pa tudi zoper okrožnico Veritatis splendor iz leta 1993, ki pa je opremljena z vsemi atributi, ki kažejo da je v njej vsebovan nezmotljiv, dokončen nauk o veri in morali. Ni naključje, kot bomo še bolje videli, da ta ključna okrožnica pontifikata sv. Janeza Pavla II. ni navedena v Amoris laetitia niti enkrat.

Kaj je glavna vsebina okrožnice Veritatis splendor, za katero je sv. Janez Pavel II. izrecno zastavil težo svoje papeške avtoritete? Gre za nauk o notranje zlih dejanjih, za nauk, ki pravi da obstajajo določena dejanja, ki so zla sama po sebi, na notranji način in da taka dejanja, ne glede na njihove okoliščine in namen, s katerim so storjena, ne morejo nikoli biti opravičljiva, tj. predstavljajo vedno smrtni greh. Prisluhnimo 80. točki okrožnice: »Razum izpričuje, da obstajajo predmeti človekovih dejanj, ki se ne dajo ‘naravnati na Boga’, ker so v radikalnem nasprotju z blagrom osebe, ustvarjene po Božji podobi. To so dejanja, ki jih učiteljstvo Cerkve imenuje ‘v sebi zla’ (intrinsece malum): vedno in že sama po sebi, neodvisno od nadaljnjih namenov delujočega in od okoliščin.« Dalje jih imenuje kot »dejanja, ki so sama po sebi in sama v sebi, neodvisno od okoliščin, zaradi svojega predmeta vedno hudo (graviter) nedopustna«. Dalje v točki 81 pravi še takole: »Zato okoliščine in nameni nikoli ne bodo takega dejanja, ki je že samo v sebi po svojem predmetu nenravno, mogli spremeniti v ‘subjektivno’ nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje«. V isti točki navede svetopisemski temelj tega nauka: »Ko Cerkev uči, da obstajajo ‘v sebi zla’ dejanja, sprejema nauk Svetega pisma. Apostol Pavel kategorično trdi: ‘Ne motite se! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva’ (1 Kor 6, 9-10)«. Imejmo pred očmi, da so v tem seznamu tudi prešuštniki, med katere spadajo ločeni in ponovno poročeni.

Avtoriteta okrožnice Veritatis splendor

Kot rečeno sv. Janez Pavel II. izrecno zastavi svojo papeško avtoriteto za to učenje o notranje zlih dejanjih kot je razvidno v točki 115: »Slehernemu izmed nas je poznana pomembnost nauka, ki sestavlja jedro te okrožnice in ki je danes priklican v spomin z avtoriteto Petrovega naslednika. Vsakdo izmed nas more čutiti resnobo vsega tistega, za kar gre pri ponovni potrditvi vesoljnosti in nespremenljivosti nravnih zapovedi, zlasti še tistih, ki vedno in brez izjeme prepovedujejo notranje zla dejanja«². Skratka, nezmotljivost in nespremenljivost nauka o tem, da ločeni in ponovno poročeni živijo brez izjeme v smrtnem grehu, je tako povsem izven dvoma: zlasti še zato, ker se sv. Janez Pavel II. v točkah 80, 81 in 82 pri tem sklicuje na dosedanji nauk (na okrožnico Pavla VI. Humanae vitae) in na Sveto pismo (Rim 3, 8 in 1 Kor 6, 9-10). To pa dalje pomeni, da ljudje, ki žive v takem stanju ne morejo pristopiti k Zakramentom dokler se svojega stanja ne pokesajo in od njega odvrnejo v okviru Zakramenta svete spovedi (KKC 1385, 1451). Odvrnejo bodisi tako, da povsem prenehajo z zvezo, če ni zato resnih razlogov kot je to vzgoja otrok, ali pa, če taki resni razlogi obstajajo, da prenehajo vsaj z dejanji, ki so pridržana zakoncem.

Kasperjeva teza, ki jo je zaznati v ozadju besed Amoris laetitia, da je možno ločene in ponovno poročene pripustiti k Zakramentom, ne da bi na omenjeni način prenehali s svojo prešuštno prakso, se tako pokaže kot očitno nasprotna nespremenljivemu nauku Cerkve. Predpostavlja namreč, da obstajajo situacije, v katerih »zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da nekdo v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni takšna v polnosti – živi v Božji milosti,« kot smo brali pod točko 305, kar se zdi, da papež sam razume v smislu, da ločeni in ponovno poročeni ne živijo nujno v smrtnem grehu in zato smejo nekateri med njimi pristopiti k Zakramentom, kot smo bili poučeni po zasebnem pismu argentinskim škofom. Predpostavlja skratka, da obstajajo ljudje, ki živijo objektivno v prešuštvu (tj. v notranje zli življenjski praksi), a subjektivno ne živijo v smrtnem grehu. Tako razumevanje pa je v očitnem nasprotju z navedenimi besedili iz Veritatis splendor, denimo s tistim iz točke 81, ki pravi, da »okoliščine in nameni nikoli ne bodo takega [tj. notranje zlega, op. IK] dejanja, ki je že samo v sebi po svojem predmetu nenravno, mogli spremeniti v ‘subjektivno’ nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje«.

Situacije, ki ne morejo obstajati

Vendar se zdi, da Frančiškova posinodalna spodbuda zagovarja obstoj točno takih situacij, o katerih Veritatis splendor nezmotljivo ugotavlja, da jih ne more biti. Pod točko 301, denimo, Amoris laetitia pravi, da: »ni več mogoče trditi, da so vsi, ki živijo v tako imenovanih ‘iregularnih’ situacijah, v stanju smrtnega greha, brez posvečujoče milosti. Omejitve niso odvisne le od nepoznavanja norme. Posameznik ima lahko, kljub temu, da dobro pozna normo, velike težave v razumevanju ‘vrednot, ki so vsebovane v normi’, ali se nahaja v položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo«.

Amoris laetitia, kot zgleda, izpostavlja dva pogoja, v katerima naj bi bilo možno objektivno zagrešiti prešuštvo, ne da bi s tem človek subjektivno prešel v stanje smrtnega greha. Oglejmo si prvega: gre za »velike težave v razumevanju ‘vrednot, ki so vsebovane v normi’«. Kot vemo je za smrtni greh potrebno troje: težka vsebina grešnega dejanja, polna zavest njegove grešnosti in premišljena privolitev vanj (KKC 1857 sl.). Če umanjka kateri od teh pogojev, nimamo opravka s smrtnim grehom. Vendar razumevanje vrednot, ki so skrite v normi, ne spada med pogoje, ki odpravljajo smrtnost greha: zadostuje spoznanje, da dejanje nasprotuje Božji ali naravni postavi (KKC 1859). Pri tem je treba vedeti, da le nepremagljiva nevednost norme lahko opraviči od njenega izpolnjevanja: »Toda«, kot piše v Katekizmu pod točko 1860, »o nikomer ne sodimo, da ne ve za načela naravne postave, ki so vpisana v vest vsakega človeka«: zapoved »Ne prešuštvuj!« pa spada med prav ta načela naravne postave (KKC 1955).

Pojdimo sedaj k drugemu pogoju, ki naj bi odpravljal značaj smrtnega greha pri prešuštvu. Gre za primer, ko se človek »nahaja v položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo«. Tak bi recimo bil primer, ki ga je kot ponazoritev nedavno konstruiral ameriški katoliški publicist Jeff Mirus in ki je vzbudil kar nekaj pozornosti v katoliški blogosferi. Primer se glasi takole: neka gospa se loči in ponovno civilno poroči; v novi zvezi ima otroke; po določenem času se zave grešnosti te zveze in predlaga civilnemu soprogu, da živita odslej kot brat in sestra v skladu z naukom iz Familiaris consortio; on se s tem ne strinja in zagrozi, da se bo ločil, če bo s tem vztrajala; ona v imenu blagra otrok popusti in živi naprej spolno življenje. To naj bi bil primer, v katerem, po Mirusovem mnenju, bi gospa sicer izvajala objektivno smrten greh prešuštva, vendar subjektivno naj bi tu šlo le za mali greh, ker prešuštvuje v imenu blagra otrok, ki bi bili oškodovani, če bi jih oče zapustil.

Pustimo ob strani artificioznost primera. Recimo, da je možno, da taka situacija nastopi. Načet naj bi bil tu pogoj premišljenega pristanka, brez katerega ni smrtnega greha. Vendar ali je temu res tako? Mirus je očitno zamešal pojem premišljenega pristanka s pojmom absolutno svobodne izbire. Res je namreč, da je v takem primeru absolutna svoboda gospe omejena iz strani njenega civilnega soproga, vendar v kateri naši odločitvi pa ni naša svoboda vsaj malce omejena iz strani dejavnikov okolja? Če bi za smrtni greh bila potrebna taka absolutna svoboda, potem bi bil smrtni greh preprosto nemogoč.

Zato Cerkev ne govori o absolutno svobodni izbiri, pač pa o premišljeni privolitvi (consensus deliberatus). Gre za pojem, ki je vzet iz tomistične (Contra retrah., 10; De ver., q. 24, a. 12, s.c. 6; c) in aristotelske dediščine. Prekirva se s pojmovanjem odločitve, kot jo opisuje Aristotel v III. knjigi Nikomahove etike (4.-5. poglavje), pri čemer je odločitev (tj. privolitev) v pravem pomenu le tista, ki je preudarjena oz. premišljena: to pa pomeni, da človek pri odločitvi za neko dejanje spozna to dejanje kot sredstvo za dosego nekega zaželenega cilja in ga zato izbere. Nobenega drugega pogoja ne potrebujemo, da nastopi premišljena privolitev razen te izbire dejanja v luči nekega cilja. V toliko vidimo, da situacija, v kateri se je znašla gospa iz Mirusovega primera v ničemer ne zmanjšuje premišljenosti njene privolitve. Njen cilj je blagor otrok in dejanje, ki ga izbere za dosego tega cilja je prešuštvovanje s civilnim soprogom. Opravila je premišljeno privolitev. Zato ji ta situacija prav nič ne zmanjšuje krivde. Za dosego dobrega namena izbira notranje zlo prešuštvovanja – to pa je ravno ravnanje, ki ga, kot smo videli, Veritatis splendor prepoveduje. Pa tudi čisto zdravorazumsko vzeto: zagovarjati tako izbiro bi pomenilo postaviti na raven etično nesprejemljivega macchiavellističnega nauka, da cilj opravičuje sredstva.

Dopuščanje obstoja takih primerov, kjer bi posameznik nikakor ne mogel izpolnjevati postave, pa je v neposrednem nasprotju še z nezmotljivim naukom Tridentinskega koncila, kjer je rečeno takole: »Če kdorkoli trdi, da so Božje zapovedi neizpolnljive celo za opravičenega človeku, ki je v milosti, naj bo izobčen« (6. zas., kan. 18). Ob tem najdemo kot pojasnilo: »Bog namreč ne zapoveduje nič nemogočega, temveč ko zapoveduje te opominja, da narediš, kar moreš in da prosiš za to, česar ne zmoreš in ti pomaga, da bi zmogel. Njegove zapovedi namreč niso težke (1 Jn 5, 3), Njegov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko (Mt 11, 30)« (6. zas., Dekret o opravičenju, 11. pogl.). In res, misliti, da bi obstajali taki položaji, kakršne se zdi, da teoretizira Amoris laetitia, bi bilo v nasprotju s pojmovanjem Boga kot ljubečega in vsemogočnega Očeta.³

Nauk, ki bo ostal zaseben

Iz vsega rečenega sklepam, da bo Kasperjev predlog o podeljevanju Sv. Obhajila ločenim in ponovno poročenim ostal na ravni, kjer se nahaja sedaj: na ravni nekoliko tendenčnih, a vendarle dvoumnih in nejasnih izrazov okrožnice Amoris laetitia ali pa osebnih razmišljanj našega sedanjega papeža, njegovih zasebnih pisem, pogovorov, intervjujev, ne bo pa prešel na raven uradnega in izrecnega cerkvenega učiteljstva. Tako bo kot so podobnimi tezami nekaterih papežev iz zgodovine kot so to bili Liberij, Honorij I. ali Janez XXII. Take teze so ostale omejene na zasebno raven in niso nikoli prodrle v uradno učiteljstvo. V to zaupam, ker me k temu nagiba vera, da učiteljstvo Cerkve vodi Sveti Duh. Naj bo pa vse rečeno obenem tudi resno svarilo vsem poslušalcem, da bi se ne pustili zapeljati od dvoumnih razmišljanj vsebovanih v Amoris laetitia proč od poti resnice.

POST SCRIPTUM:

Tako sem hotel zaključiti svoj prisepevek vse do včeraj zjutraj, ko sem zvedel za čisto svežo novico, da so štirje kardinali poslali papežu 19. septembra uradno prošnjo o razjasnitvi tistih dvoumnih mest iz posinodalne spodbude Amoris laetitia, ki se zde v nasprotju z nespremenljivim naukom Cerkve, zlasti z okrožnico Veritatis splendor. Kardinali podpisniki dokumenta so štirje (Walter Brandmüller, Raymond Burke, Carlo Caffarra in Joachim Meisner), a zgleda, da jih je k temu nagovarjalo precej večje število nosilcev škrlata, ki pa se niso hoteli javno izpostaviti. Poudarili so pet temeljnih dvoumnosti posinodalne spodbude (gre v glavnem za dvoumnosti, na katere sem opozoril v tem prispevku) in glede njih zastavili vprašanja, kot se običajno zastavljajo v podobnih primerih Kongregaciji za nauk vere. Vprašanja so oblikovana tako, da je nanje možno odgovoriti le z DA ali z NE, in na katere je povprašana inštitucija dolžna odgovoriti. Papež na njihova vprašanja ni odgovoril, kar potrjuje moje prepričanje, da bo Kasperjev predlog v ozadju spodbude Amoris laetitia ostal na zasebni ravni in ga kot takega kaže preprosto zanemariti.

Prispevek je bil pripravljen kot predavanje na Nikodemovih večerih 2016.

1. Naj mimogrede omenim, da (tudi v nadaljevanju) prevajam sam iz italijanščine, ker so v slovenskem prevodu določeni vsebinski odmiki od izvirnika. Npr.: namesto »prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve« je v slovenskem prevodu, »če s tem namenom sprejema pomoč Cerkve«
   
2. Če bi kdo mogoče pripomnil k temu, da je dokončen le tisti nauk, ki ga papež izreka ex cathedra, torej z javno in slovesno razglasitvijo ter definiranjem določenega nauka, ta pozablja, da to področje ne določa le dogmatična konstitucija Pastor Aeternus I. vatikanskega koncila iz leta 1870, pač pa tudi dokument Kongregacije za nauk vere iz leta 1998 (gre za Doktrinalno pojasnilo k apostolski konstituciji Janeza Pavla II. Ad tuendam fidem), v katerem (od 7. točke dalje) je pojasnjeno, da so sicer res nezmotljivi le nauki, ki jih papež izreka ex cathedra, da pa so dokončni (definitivni) in torej nespremenljivi tudi vsi tisti nauki, ki jih papež podaja kot brezpogojno resnične, ker vsebovane v Božjem razodetju ali vsebovane v dotedanjem nezmotljivem nauku Cerkve: slednje vsekakor velja za okrožnico Veritatis splendor (točke 80, 81, 82). Čeprav mislim, da točka 115 okrožnice Veritatis splendor daje okrožnici vse značilnosti učenja ex cathedra kot jih zahteva konstitucija Pastor Aeternus.(Prim.KLIK)
   
3. Tiste, ki po refleksu, ki je splošno razširjen med zagovorniki Kasperjevega predloga, očitajo nasprotnikom farizejstvo naj samo spomnim, da so bili ravno farizeji tisti, ki so zoper Jezusa zagovarjali moralno dopustnost ločitve in ponovne poroke: »Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: ‘Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?’ Odgovoril je: ‘Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.’ Rekli so mu: ‘Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?’ Dejal jim je: ‘Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.’« (Mt 19, 1-9)
   
   Objavljeno 17.11. na Časnik.si