Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - IV.

PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU

Iz spisov in govorov

Sv. Petra Julijana Eymarda

4.

HREPENENJE PO OBHAJILU

Lačne je napolnil z dobrotami.

(Lk 1,53)

         Potreben in bistven pogoj za sv. obhajilo je, da smo v posvečujoči milosti. Spodobi se pa tudi, da imamo kreposti in pobožnost. Prav tako pa se tudi spodobi, da imamo pošten namen in goreče hrepenenje. Žal pa se pogosto obhajamo brez posebnega namena in skoraj brez zavesti, kaj prejemamo. Da se torej obvarujemo te napake, razmišljajmo, kaj vse se spodobi za dobro obhajilo.

         Da nam obhajilo koristi, je prvi in najvažnejši pogoj ta, da po njem hrepenimo.

I.

Kaj nas priganja k jedi? Biti moramo lačni, čutiti potrebo po hrani, ker bi sicer opešali. Jesti je namreč nekaj neprijetnega in nič kaj lepega, prebava pa je pogosto utrudljiva in težavna. Zato nam je dobri Bog dal tek, ki si hrane zaželi, jedem pa okus, da so nam všeč.

         Tako so nekateri tudi lačni obhajila, lačni Jezusa Kristusa, pa ne vsi enako. Pa čim bolj so lačni, tem bolj jim obhajilo koristi. Zdrav želodec čuti lakoto in hrano prebavi, nasprotno pa bolan želodec ničesar ne prenese.

         Treba je torej, da nam Bog vzbudi tako lakoto po obhajilu, sicer bi si obhajila nikoli ne zaželeli. Med Bogom in med nami je namreč tolikšna razdalja, da bi sami od sebe nikoli ne upali k sv. mizi, če bi nam milost ne vzbujala lakote, ki jo je treba potešiti, tolikšne lakote, da zaradi nje pozabimo na neskončno dostojanstvo Jezusa Kristusa in mislimo edino le na svojo potrebo. Bog s svojo milostjo našega duha kar prevzame, da ne vidimo svoje revščine, ampak njegovo dobroto, da pozabimo, kaj smo mi in kaj je on.

         Ljudje živimo od želja in nič velikega ne iščemo, nič ne začenjamo, česar bi si ne bili že dolgo želeli. Prav tako nas božja želja priganja k obhajilu, ker nam hoče vliti poguma, da se bližamo Sodniku nebes in zemlje, ne da bi od groze skoprneli. Lakota po Bogu opravičuje našo drznost. Saj nesrečnik, ki vzame kruh, da od lakote ne umrje, vendar ni tat. Stiska ga opravičuje.

         Morda mi porečeš: »Jaz takega hrepenenja ne čutim.« - Če ne hodiš k obhajilu, je to že mogoče; ako pa hodiš, ti pa rečem, da je hrepenenje po njem obudil Bog. Ako bi ga prav nič ne imel, si ne bi upal k sv. obhajilu.

         Le povej mi, kateri ubožec, pa naj od lakote umira, bi se upal sam povabiti h kraljevi mizi, da bi z njim obedoval? Kaj takega ne boš učakal. Pa vendar je pri obhajilu razdalja med nami in Bogom še brez primere večja. Kako to, da si vendarle upamo k obhajilu? Zato, ker nam Jezus Kristus v svoji neskončni dobroti zastre oči, potem pa njemu nasproti storimo nekaj, česar bi si ne upali nasproti zemeljskemu velikašu; povabimo se k njegovemu obedu!

         K obhajilu nas torej močno priganja lakota po obhajilu. Čim večja in hujša je, tem pogosteje se obhajaj. – Ali pa duhovno rasteš in se krepiš? Če moraš reči, da ne, tedaj ne ješ dosti, ali pa ješ brez teka. Pa se prisili ali vsaj svojo potrebo spoznaj, če že ne moreš biti lačen ljubezni!

II.

         Nekakšno lakoto po obhajilu namreč moremo vedno čutiti in vedno moremo imeti po njem neko hrepenenje.

         To je hrepenenje bolnika, ki čaka zdravnika, ker trpi bolečine, ki prosi pijače, ker ga zdeluje vročina. Prav tako se ubogi Adamovi otroci z globokimi ranami postavljamo pred Gospoda in mu pravimo: »Gospod, sama beda in trpljenje je naš delež, pridi nam pomagat! Naj te naše borno ležišče ne odbija! Želim te prejeti, ker bi rad dobil nekaj moči! Usmili se moje revščine!« - tako govorijo skoraj vsi obhajanci. Le glej ga, grešnega spokorjenca: pravkar se je izpovedal in komaj še stoji na nogah! A pošljejo ga k sv. mizi in po pravici govori svojemu Gospodu: »Daj mi kruha, od lakote umiram! Kako naj stopim na ozko in strmo pot krščanskega življenja, ko pa sem doslej hodil po široki in zložni poti greha?« - Glej to je prava lakota, ki je našemu Gospodu všeč, ki mu daje čast, da se poniža do nas. Želim ti, da bi takole lakoto ubožca pogosto čutil in se takoj poslužil pravice do obhajila; ker si potreben, imaš pravico!«

         Ako čutiš potrebo in ti je vest čista, bo tvoje opravilo dobro in koristno. Ganljiv dokaz za to nam sporoča evangelij.

         Neki kralj je napravil sijajno gostijo. Mnoge je obvestil in povabil, pa niso hoteli priti. Razlagalci pravijo, da zato ne, ker bi morali poročencema prinesti darila. Ko kralj to izve, pošlje po ubožce na trge in razpotja; zbrali so na gostijo berače in pohabljence, ki so Jezusu bolj všeč od bogatih ošabnežev. Vedi pa tudi, da so služabniki ob dohodu v dvorano vsakemu oblekli svatovsko obleko. Pride tudi kralj sam in se veseli sreče, ki sije z vseh obrazov, po navadi tako žalostnih. Tedaj pa med svati opazi nekoga, ki je še vedno oblečen v navadno obleko. Kralj razdražen namigne in vržejo ga ven. In ta človek je kaj takega v resnici zaslužil; saj ga nihče ni terjal, naj poročencema prinese darov, le dostojen naj bo. Vsi drugi, oblečeni v bele halje, so ostali, čeprav revni in pohabljeni; saj jim je njihova beda dajala pravico do gostije.

         Glej, tudi mi smo revni, tudi mi bolni, prav zato pa naj bo naše hrepenenje močnejše. Saj je Gospod ves srečen, da more koga ozdraviti, ko mu pokaže svoje rane! V njegovem življenju nikoli ne beremo, da bi bil hodil v hiše bogatinov in mogočnikov. Komaj je sprejel povabilo dveh ali treh farizejev, pa še to le zato, da bi jih ozdravil njihovega napuha in zmot. Tudi ti so namreč bili bolniki, čeprav posebne vrste. Med ubožce pa je Jezus rad zahajal in nič ga ni odbijalo.

         Prihajaj torej tudi ti in prosi Gospoda moči in poguma! Gospod, sam ne morem več naprej, zato padam predte na kolena! Še enkrat ti rečem: Pridi, ne prihajaj zato, ker si vreden ampak, ker si potreben!

         Zaupljivo moli: »Gospod, daj nam danes naš vsakdanji kruh! Ubogi berač sem, ki se ne morem sklicevati na svojo pravico, ampak na tvoje povabilo.« In Gospod te bo lepo sprejel. Ker te je povabil, te noče zavrniti, ampak hoče te pritisniti na svoje srce in te obogatiti z zakladi svoje milosti in dobrote.