Dan, ko je padla hostija

V času, ko se po mnogih slovenskih župnijah veselimo praznika prvega svetega obhajila, objavljamo pričevanje Evharistične vere. Molimo za naše prvoobhajance, da bodo z otroško pobožnostjo prejemali svojega Gospoda in Odrešenika, ter za naše duhovnike in starše, da jih bodo o tej čudoviti resnici z zgledom in besedo učili.

 Bilo je okoli leta 1965. Star sem bil okrog sedem let. Oče me je v nedeljo peljal k sveti maši v »Italijansko župnijo«, Naše Gospe Tolažnice, v Philadelphii. Sveta maša je bila še vedno v latinščini, vzdušje svetosti je še napolnjevalo cerkev in liturgijo, čeprav so se prve spremembe bogočastja že začele.

 Med obhajilom te nedeljske maše, je duhovniku ponesreči iz rok padla posvečena hostija. Sedeli smo spredaj in oče me je na dogodek posebej opozoril. Duhovnik je na kratko prekinil obhajanje, vzel mali beli prtič in z njim pokril na tleh ležečo hostijo. Delitev obhajila se je nadaljevala, duhovnik in ministrant pa sta skrbno stopala okrog Zakritega Gosta.

 Oče me je po maši z namenom zadržal v cerkvi, da bi lahko s prve klopi opazoval purifikacijo. Vse je bilo narejeno preprosto in tiho. V tistih časih se iz spoštovanja do Najsvetejšega Zakramenta v cerkvi ni govorilo.

 Duhovnik in ministrant sta se približala mestu ob obhajilni mizi, ki ga je zakrival bel prtiček. Duhovnik je pokleknil, dvignil prtič, vzel posvečeno hostijo ter jo spoštljivo in dostojanstveno zaužil. Počasi in spoštljivo, še vedno klečeč, je očistil mesto na tleh, kjer je prej ležala sveta hostija. Vse, kakor predpisano v Rimskem misalu, v poglavju De defectibus.

Vzel si je čas. Nikamor ni hitel. V zraku je bilo čutiti slovesnost, svetost in češčenje, ki je prevevalo vsak njegov gib. Postopek me je navduševal in pustil na meni močan vtis. Spomin se, da sem si mislil »zares, sveta hostija je Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa«, ker je duhovnik ravnal s tako navdihujočo skrbjo in spoštovanjem. 

To je bila najboljša veroučna ura o Resnični navzočnosti.

John Vennari

vir: CFN