»Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost
po meri Kristusovega daru.«
Ta navedek iz Pavlovega pisma Efežanom nam
je namenjen v poslušanje vsako leto v nedeljo po Gospodovem razglašenju. V
Gospodovem razglašenju vidimo Jezusa Kristusa krščenega v reki Jordan in v Gospodovem
razglašenju vidimo tako torej tudi svoj lastni krst. Ker je Kristus krščen v Jordanu,
postane možen naš krst – ne le kot krst kesanja, kot je bil namenjen Judom,
ampak kot novi krst, ki sicer vključuje kesanje, a ga tudi presega. Zakaj novi
krst daje nekaj preko odpuščanja grehov – daje nam Kristusov dar.
Na tem mestu bi se rad osredotočil na
Pavlovo sporočilo v kontekstu našega krsta. Po krstu nam je zagotovljen vstop v
občestvo Cerkve. Po krstu smo utrjeni v veri, narejeni pravični pred Bogom in
postanemo del Nove zaveze Božjega Kraljestva. Preko krsta postanemo pravoverni
kristjani. Vse to je, se mi zdi, znano in domače večini od nas. Čutimo in
občutimo, da je krst nov začetek, začetek naše pripadnosti cerkvenemu občestvu.
Vendar je nekaj glede svetega krsta, za
kar verjamem, da je bilo mnogim, če ne večini od nas, pridržano. In v tem
pridržanju, tem premajhnem poudarku, se skriva resnični problem mnogih
kristjanov. In kaj bi to bilo? Kaj je to, kar je premalo(krat) izpostavljeno,
če ne kar zapostavljeno? Kaj je – za nekatere – celo izgubljeno? To, da s
krstom prejmemo tudi Kristusov dar.
Seveda lahko rečemo, da to pomeni, da nam
je Kristus dan kot dar, da moremo biti rešeni kot posledica procesa, ki se je
začel pri krstu. In to je res in bi moralo biti očitno. In ne mislim, da je bil
poudarek na tem prehudo izgubljen – vsaj ne za tiste, ki jim pripadnost Cerkvi resnično nekaj pomeni od dneva
lastnega krsta naprej.
Je pa tu še nekaj drugega, kar želi sveti
Pavel povedati, ko pravi »Kristusov dar«. Nekaj je, kar prejmemo pri krstu, kar
je večje od našega vstopa v Cerkev ali začetka naše poti k odrešenju. Kaj se
torej tu dogaja? Kaj želi Pavel povedati še globlje?
Da bi lahko razumeli, kaj Pavel dalje
sporoča v tem delu iz Pisma Efežanom 4, moramo malce poznati zgodovinsko ozadje
naše trenutne kulture in pa to, kako dojemamo, kaj pomeni biti del Cerkve.
Za to, da imamo težavo z razumevanjem, kaj
dejansko pomeni biti krščen, je delno odgovorno tudi gibanje, ki se je začelo
med luterani v poznem sedemnajstem stoletju v Nemčiji. Pozorno berite sedaj,
kajti ta del zelo pomemben.
To gibanje med luterani se je imenovalo
pietizem, njegov namen pa je bil preusmeriti pozornost ljudi na njihovo osebno
predanost krščanskemu življenju. Sliši se dobro, kajne? Toda vseeno je obstajala
težava. Težava, kako naj bi pietisti dosegli, da bi ljudje prenovili svojo
osebno predanost Kristusu. Kaj so torej storili?
Poudarjati so začeli, da je tisto, kar je
najbolj pomembno, človekova osebna (zasebna) povezava z Bogom – da si pošten in
da živiš zgledno moralno življenje. Kateri doktrini si verjel ali kateri cerkvi
si pripadal, resnično ni imelo nikakršnega pomena. Pietisti so tako organizirali
zasebna branja Svetega pisma, spodbujali neodvisno upravljanje kongregacij in
hvaleče pridigali o pomenu osredotočanja na notranje doživljanje vernikov.
Ker pa so bili to njihovi temeljni
poudarki, so – obenem – prenehali izpostavljati pomen vzajemnosti in
odgovornosti, ki so jo verniki imeli drug do drugega. Pomen občutka, da je
lokalno župnijsko občestvo vpeto v večjo cerkev, ki presega župnijo. In da
odrešenje ni zgolj nekaj, kar se zdi kot osebni in zasebni dogovor med vernikom
in Bogom. Na kratko: vero so naredili za zasebno zadevo.
Pietizem se je med luterani hitro razširil
in postal meddenominacijsko gibanje. Preko celotne Zahodne Evrope so mnoge
krščanske cerkve prevzele ta (ne)smisel za religijo. To, da doktrina ni
pomembna, da versko izobraževanje in vzgoja nista pomembna, da cerkveno
članstvo ni pomembno – da je pomembno le to, da sta človek in Bog v dobrih
odnosih.
Sčasoma je ta rahločutnost glede tega, kaj
naj bi krščanstvo bilo, prišla tudi v Ameriko. In menim, da je pošteno reči, da
je danes to prevladujoče mnenje mnogih ljudi, kaj naj bi pomenilo biti
kristjan. Ne glede na to, kateri cerkvi pripadajo ali če sploh pripadajo kateri
cerkvi. Konec koncev gre za zasebno zadevo med človekom in Bogom. Hoditi v
cerkev je dobro, jasno, vendar zato, da vsakdo služi LASTNIM osebnim duhovnim
»potrebam«. In če tem »potrebam« ni ustreženo zadovoljivo, se lahko vsakdo
preprosto vedno premisli ali pa se neha udeleževati obredov.
Dobro, vrnimo se nazaj k Pavlu in temu,
kar pravi o »Kristusovem daru«. Sedaj lahko vidimo, če gledamo na njegove
besede skozi oči pietistov, da mi je Kristusov dar podarjen za moje lastne
osebne duhovne potrebe. Da sem krščen v Cerkev in delam stvari za Cerkev, ki
služijo temu namenu. Vendar sveti Pavel zagotovo ne ostaja zgolj pri tem!
Nikakor nam ne dovoli, da bi si interpretirali ta veliki dar po pogojih
pietistov. V mislih ima nekaj mnogo večjega. Kar ima Pavel v mislih, je
resnično CERKEV. Za Pavla krščanstvo ni zamisel posameznika o njegovi zasebni
poti do odrešenja. Ne. Zanj je krščanstvo to, da krščeni sodelujejo skupaj kot
Cerkev – in v tej vzajemni gradnji smo odrešeni skupaj.
Poglejmo, kaj pravi dalje od Kristusovem
daru in zakaj ga prejmemo:
»Povzpel se je na višavo, ujete peljal ujetnike,
dal je darove ljudem. In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki,
spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji, v pripravo svetih, za
delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa.«
Tako vidimo, da Kristusov dar NI namenjen
za gradnjo individualnega kristjana in njegovih zasebnih/osebnih duhovnih
»potreb«! Temveč »v pripravo svetih, za delo služenja, za izgrajevanje
Kristusovega telesa.«
In kakšen je cilj? Kakšen je končni namen
tega vsega? Kaj naj bi Kristusov dar sploh dosegel? Pavel pravi, da je to
izgrajevanje, »dokler ne dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja Sina
Božjega, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.«
Dokler
ne dospemo! Tako je. V tem smo skupaj. Na različne
načine smo poklicani biti apostoli, preroki, oznanjevalci, pastirji in učitelji
– k izpopolnjevanju za svetništvo. Vsi smo poklicani k delu za služenje
občestvu. Kristusov dar v krstu in celotno zakramentalno življenje Cerkve nas
opremlja za to delo izpopolnjevanja drug drugega, za delo služenja občestvu.
Pravi kristjan ni verski »potrošnik«, ki
pride v Cerkev zato, da »dobi« nekaj od tega. Pravi kristjan je apostol,
prerok, je oznanjevalec, pastir in učitelj. Morda celo kombinacija več kot le enega
od naštetih. Delavec v službi občestvu, ki je bil krščen v Kristusu za to, da
bi skupaj delal za izpopolnjevanje v svetnike.
Če meniš, da je smisel tvojega krščanskega
življenja v tvoji osebni poti, potem nimaš prepomembne odgovornosti do drugih
bratov in sester v Kristusu. Odgovornosti, da bi jim z vsemi sposobnostmi, ki
jih imaš, pomagal pri izpopolnjevanju. Če je tako, potem si morda nevedno
podlegel 350-letnem gibanju, ki ga je v Nemčiji začel luteranski pastor, ker je
menil, da ljudje preveč govorijo o »doktrini«, o Nauku.
Začeti moramo presegati takšno klerikalistično
idejo o tem, da imamo nekaj »religioznih profesionalcev«, katerih služba je, da
(nam) služijo, nas vodijo, nas izobražujejo in nas zdravijo. Klerikalizem je
naravni izrastek pietizma – zakaj če je krščansko življenje to, da hodim k Bogu
po svoji zasebni poti, potem nimam nikakršne obveznosti, da bi bil
»profesionalen« v Cerkvi. Kvečjemu stremim k temu, da bi bil postrežen s strani
peščice nujnih »profesionalcev«, ki jih ohranjam blizu, da opravijo svoje delo.
Vendar je to hudo narobe …
Seveda imamo različne vloge, vendar če
misliš, draga bralka ali bralec, da si pravi služabnik Cerkve le, če nosiš
habit ali talar, potem si nekaj močno zamešal. V svojem seznamu vlog v Cerkvi,
ki jih imamo, Pavel nikjer ločeno ne omenja »navadnih kristjanov«, je tako?
Tako je! Zakaj vsak od nas naj bi bil aktivni služabnik v Cerkvi. Vsak od nas
je tu, da pomaga opremiti in izpopolnjevati drugega.
V tem oziru je mnogo župnij tu v Ameriki
(kot tudi pri nas v Sloveniji, op. p.) izredno šibkih. Večina naših župnij je
pietističnih v čustvovanju in klerikalističnih v delovanju. Povprečni župljan
se ne vidi kot nekdo, čigar služba je, da pomaga drugim pri izpopolnjevanju.
Povprečni župljan ne verjame, da naj bi bil izobraževalec, pomočnik, zdravilec.
Vendar, bratje in sestre, ni treba, da bi
bili sprijaznjeni s svojimi šibkostmi. Pravzaprav, si ne moremo privoščiti biti sprijaznjeni s svojimi slabostmi. Naše
odrešenje je resnično odvisno od tega, ali smo Cerkev v polnosti tega pomena.
Ali smo vojska tistih, ki služijo drug drugemu, ki izobražujejo drug drugega,
ki spodbujajo drug drugega in ki zdravijo drug drugega. Vsi smo tu na seznamu
delavcev. Nihče ni zgolj »član«. Nihče zgolj »navaden kristjan«.
Del naše velike krščanske poklicanosti je
– kot v starem Izraelu – celoten narod duhovnikov. Seveda ne vsi posvečeni,
vendar vsi duhovniki. To, kjer se sedaj srečujemo ob svetih mašah, se ujema z
delom starodavnega judovskega templja, kjer je bil Dvor duhovnikov. In zgolj
duhovniki lahko vstopijo sem in služijo tu v tem svetem prostoru.
Vsem nam je bil podarjen dar Kristusa. Vsi
smo bili poklicani, – prav vsak od nas, brez izjem – da gradimo Kristusovo
Telo.
Ironija pietistov je tako v tem, da brž ko
so začeli rušiti cerkvenost tega, kar je obstajalo toliko stoletij, so začeli
razdirati tudi to, kar je bistveno uresničujočega v življenju kristjana. Celoten
namen njihovega poslanstva – usmerjanje v osebno predanost in poštenost in
izpopolnjenost – je bil spodkopan z razkrojem smisla za to, da je biti kristjan
zadeva skupnosti.
Naša vera je resnično osebna, vendar ni
zasebna. In nič ni bolj osebnega kot to, da smo ljudje v občestvu drug z
drugim.
Kako boš torej izkoristil svoj Kristusov
dar? Kako so boš lotil gradnje Kristusovega Telesa? Izpopolnjevanja za svetnike?
Storimo to skupaj, »dokler ne dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja Sina
Božjega, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.«
Našemu Gospodu Jezusu Kristusu torej vso
slavo, čast, moč in češčenje, skupaj z Očetom in Svetim Duhom, zdaj in za
vedno, na vse veke vekov. Amen.
Prevedno in prirejeno po:
Ni komentarjev:
Objavite komentar