Moj dragi prijatelj! Tvoje pismo me je očaralo
kljub veliki stiski, ki je govorila iz njega. Tako otroško preprosto in
prostodušno, hkrati pa ganljivo boječe si mi podal svoje misli o kipu Srca
Jezusovega, ki ga ima Tvoj župnik – ne brez bojazni, kako neki bom jaz vse to
sprejel, pa vendar s tako pogumnim zaupanjem! Tako sem zopet čisto določno
videl Tvojo dušo, kakor sem jo nekoč poznal in ljubil. Leta in daljne dežele,
ki so medtem legle med naju, niso med najinimi srci mogle napraviti nikakršnega
presledka in nikakršne razdalje in tako sva zopet ovrgla stari predsodek, da je
bližina človeških src isto kot prostorska bližina njunih teles, kot da je
funkcija prostora (ali imaš še rad matematične predstave kot nekoč, ali še veš?
). Nasprotno, prav ob prostorski bližini se toliko ljudi in src razbije drug ob
drugem. Bližina, posest in združenost je le funkcija ljubezni; imeti srce
nekoga, se pravi: ljubiti ga in se mu ljubiti dati – in drugega nič. Vse drugo,
prostorsko, telesno, vse prispodobe, vsi glasovi in vsa znamenja so le simboli,
koristni, toda tudi pogrešljivi! Iz tega torej že lahko vidiš, da Tvoje
»krivoverstvo« o pobožnosti Srca Jezusovega popolnoma razumem in če se le čemu
čudim, potem se gotovosti in natančnosti Tvojih misli.
Imaš popolnoma prav: jedro in vsebina češčenja
Srca Jezusovega, edino, kar je v njej živo in kar nas razvname, je duh Jezusa
Kristusa, torej duševna bližina, v kateri je pri Očetu in v kateri biva z nami.
Ta prečudoviti svet ljubezni, pokorščine, vdanosti, zvestobe, pripravljenosti
in dejanja, ki ga je nosil v svoji bogočloveški duši in ki pripada Očetu in po
Očetovi volji tudi nam, to je Jezusovo srce. Lahko bi ga imenovali duh
njegovega Srca, če hočemo izključiti vsak dvom o tem, kar mislimo. Ta duh,
to »srce« resnično ni nič sladkobnega,
jokavega, slabotnega, vzdihujočega, temveč nekaj mogočnega in junaškega, polno
ponosa, ker je premagalo svet in smrt, polno resnobe in možatosti, in hkrati
tako prostrano, tako odprto, tako razumevajoče, vdano in nežno, kakor je le
kdaj moglo biti kakšno vseskozi dobrotno, žrtvujoče se bitje.
Naše knjige za premišljevanje in tudi naši
pridigarji dostikrat narede napako – da skušajo kar takoj orisati Jezusovo
razmerje do nas. To, kar je bistvenega, edinstvenega, kar je na njem resnično
čudovitega, njegovo razmerje do Očeta pa spregledajo in preidejo. Tako tudi vsa
veličina in širina, sila, bogastvo in vnemajoč ogenj Jezusovega notranjega
sveta ne pride do veljave in nam do zavesti. Najprej ga moramo spoznati kot
hlapca Jehove, kot edinega resničnega molivca in ljubitelja božjega, kot Sina
Očetovega, preden ga moremo doumeti kot Zveličarja in našega prijatelja.
Kdor torej Jezusa v njegovem najbolj notranjem
bistvu in hotenju razume in ljubi, kdor ga zaradi tega duha časti, se mu
zahvaljuje in mu brezmejno zaupa, kdor se oklene njegove roke in ga vdano
prosi: vzemi tudi mene s seboj k svojemu Očetu!, kdor se privije k njegovim
prsim kot nekoč učenec Janez, da ga tako vzame s seboj v ta prostrani prostor
duše, ki obsega Boga in človeštvo, in da tudi sam postane tak Boga prepoln
prostor ter pomaga uresničiti Jezusove namere in spravno poravnati vse lastne
in tuje krivde, ta je častilec Srca Jezusovega – četudi nikdar nima v svoji
sobi ali v svoji molitveni knjigi podobe Srca Jezusovega – četudi nikdar ne ogovori
svojega Zveličarja z imenom »Srce«.
S tem pa že prihajam k zunanji simbolizaciji
Jezusovega duha. Tu pa bi le rad nekoliko močneje kot Ti poudaril, da ima tudi
čutno dojemljivo upodabljanje svojo vrednost. Saj moramo vendar imeti kako
besedo, s katero lahko natančno povemo ali pa vsaj mislimo to, kar je v Jezusu
najbolj bistvenega in notranjega, najmočnejšega in najbolj živega, najtoplejšega
in najbolj očarljivega. Za to res nimamo druge besede na razpolago kot besedo srce, najsibo ta še tako obrabljena in
zlorabljena. Kakor hitro pa s to besedo imenujemo bitje, ki nam je nadvse
drago, čisto domače in čisto blizu, tedaj izgubi ta beseda svojo obrabljenost
in postane kakor nova. Potem ne govorimo le brez bojazni, v mislih in besedah,
o tem in tem prijateljevem, ženskem ali materinem srcu. Takega človeka tudi kar
naravnost tako ogovorimo in mu rečemo: ti ljubo srce, ti dobro, čisto, ti zlato
srce.
Kdor pa je doumel notranji svet Jezusa
Kristusa, najlepši, najbogatejši, najčistejši in najmočnejši svet, ki je kdaj
obstajal, in začutil, da je ta svet tudi njegov, kako ne bi ves očaran
vzkliknil: O, ti, najsvetejše, najdražje srce, srce moje molitve in mojega
zaupanja, ti moje upanje in moja domovina.
Seveda je
za to treba nekakšne ekstaze spoznanja, občudovanja in ljubezni, prevzetosti,
če naj je ta besedni simbol srca ves poln in resničen. Kar se nas torej v
knjigah in pobožnostih Srca Jezusovega pogosto tako bolestno dotakne, ni
simbolizacija sama, temveč ločitev simbola od spoznanja in ganjenosti, ki je
simbol ustvarila in se ga docela naravno in iz najbolj notranje težnje
polastila. Simbol srca in nagovora je kakor oblika švigajočega plamena: kakor
hitro se plamen sesede, bi se morala zrušiti tudi oblika, toda v naših
molitvenikih in pobožnostih obstane tako rekoč v praznem in to je mučno.
Ali se plamen, ki ustvarja in nosi simbol,
mora in sme sesesti? Da! Svojih spoznanj ne moremo trajno obdržati v enaki
živosti in zavestnosti, svoje ganjenosti ne moremo ohraniti v vedno enaki
ekstazi. Naj se torej tudi oblika zunanjega simbola vedno znova razteče, da se
vedno zopet znova ustvari? To ne! Kajti vsak ne more za svoje notranje privide,
pa najsi bi bili še tako silni, najti primernih in sproščujočih besed in
kretenj. More pa uporabljati znamenja, ki so jih že drugi ustvarili. In tako
delamo vsi, dan za dnem, na razne načine. Zakaj bi torej ne uporabljali tudi
klicev iz litanij Srca Jezusovega, da bi zajeli v besede svojo ljubezen, svojo
hvaležnost in vdanost temu najljubeznivejšemu srcu. In četudi nas lirični, da,
ekstatični smisel teh simboličnih besed ne gane vedno prav do dna, more biti
naša duša vendarle prisotna in jih iskreno uporabljati, če smo se kdajkoli prej
in spet in spet premišljevaje pogrezali v bogastvo Jezusovega Srca; da le pri
naši molitvi stoji pred nami spomin na one misli in doživetja, s katerimi nas
je v prav svetlih in srečnih urah preplavila Kristusova osebnost in s katerimi
smo mu ljubeče in spoštljivo hiteli naproti. Da, te molitve morejo priklicati
spomin in celo prvotno jasnost in ganjenost, če sta nam ura in milost
naklonjeni.
Tako moreš torej tudi Ti, prijatelj moj,
opravljati ure molitve v svoji cerkvi in moliti na glas v svoji cerkveni občini
obrazce iz molitvenika celo tedaj, kadar se čutiš čisto praznega in mrtvega.
Saj ne veš, koliko je med ljudmi takih, ki jih je prav zdaj presunilo spoznanje
in prekipevajoča ljubezen do Jezusa Kristusa. In če obrazci, po katerih moliš,
tebi samemu povzročajo neugodje, ker se Ti zde prenapeti, izumetničeni in
neresnični, potem pomisli, da so končno vsi simboli slabotni in pomanjkljivi, da
so le reven stvor, četudi bi jih ustvarili mojstri besede in oblike. In kar
žali Tvoj fini estetski čut, to je za drugače čutečega kristjana morda kar
čudovito. Saj si tudi Ti gotovo že osuplo začuden opazil, kako je to ali ono
preprosto dušo očarala podobica ali pesmica, ki je bila zate strašna. In kakor
Te poznam, si nato, če so Te vprašali, z dobrohotnim smehljajem dejal: Seveda,
ima nekaj na sebi! Ti dobri človek pač nočeš nikogar žaliti! Moli torej s svojimi
farani na glas tako resno in toplo in prisrčno, kakor le moreš, in prepusti
njihovim dušam in milosti njihovega
Zveličarja, da napravijo iz tega, kar morejo.
Sedaj pa kip Srca Jezusovega, ki ga je
postavil Tvoj župnik. Prav nazorno si ga opisal: kot mak rdeče srce, kot
plavica modre, žal nekam priprte oči, vročične lise na licih itd. In to v vaši
cerkvi s strogimi oblikami in svečanimi linijami! Prav lahko čutim s Teboj.
Nisi pa edini, ki ga tak pogled tako boli. Ali pa je sploh kje kakšna umetniško
zadovoljiva podoba Srca Jezusovega? Ali ni morda vidna upodobitev telesnega
srca na Kristusovi figuri umetniško sploh nemogoča? Toda za to vendar ne gre:
tem ostreje se pokaže gola simbolna vrednost. Kaj pa ima naša beseda vihar ali
morje opraviti z naravnimi pojavi, ki jih s tem mislimo in ki z zvoki teh
revnih besed zašume v naše spomine in predstave. In podobno: Kaj ima izdelek
podobarja, ki je naredil podobo Srca Jezusovega, opraviti z neizmernim, čudežno
blaženim svetom duha in dejanja, ki si ga v simbolu Jezusovega Srca mislimo in
ga častimo? Tudi najpopolnejša slika nam pravzaprav ne more dati nič več kot
najrevnejša: nas spominjati božje ljubezni, ki se nam je darovala v bitju, ki
ga moremo človeško videti in razumeti in ki mu nikjer ni enakega. Bistveno je
pa edinole, da to bogočloveško bitje in delovanje, ljubezen in žrtvovanje,
trpljenje in vladanje razumemo in se ga z žarečo dušo oklenemo. Potem nam bodo
podobe Srca Jezusovega pričele prav tako govoriti, kot modre lise na naših
zemljevidih, pri pogledu na katere nas zgrabi sladko domotožje po toplih,
sinjih južnih morjih.
Toda, praviš, ali se Kristusova duhovnost res
mora označiti prav z vidno upodobitvijo telesnega srca? Ti meniš, da sta podoba
križa nad tvojim klečalnikom ali pa Samberški Kristus veliko boljša simbola.
Imaš prav, morda sta res boljša, a sta mnogopomenska. Pomeniti moreta junaštvo
srčne ljubezni božjega Sina, pa tudi, in morda še bolj, divjo silo božjih
sklepov. Misli samo na Isenheimskega Kristusa! Spominjati morejo na
vserazumevajočega Zveličarja, pa tudi na strašno resnobo Vsevednega, ki
preiskuje srce in obisti. Tak je Samberški Kristus! Mi pa potrebujemo simbol,
ki nas čisto določno in enopomensko spominja duševnega življenja in ljubezenske sile bogočloveškega Zveličarja,
ki jo imamo pač v mislih, kadar govorimo o njegovem srcu. In prav zaradi te
enopomenskosti in ostre očrtanosti dopušča Cerkev kot podobe Srca Jezusovega le
tiste, ki vidno kažejo telesno srce. V kateri podobi pa Ti najlepše gledaš in
častiš srce svojega Zveličarja, to je Tebi prepuščeno. Še nadalje se pogrezaj v
svojo podobo Križanega. Mnogi in veliki svetniki niso nikdar imeli drugačne
Zveličarjeve podobe kot križ in so vendar, ali pa morda prav zaradi tega,
postali resnični ljubitelji Jezusovega Srca in so hodili za njim.
S tem prihajam k poglavitni točki svojega
pisanja: Ostani svoboden, moj dragi prijatelj, ostani svoboden! Ne daj, da te
določa, bega in vznemirja bojazen pred ljudmi! Svoboden človek ne bo kar vsega
povprek odklanjal, kar drugi ljubijo ali ustvarjajo, ne da bi prej videl in
preizkusil. Prav tako pa tudi ne bo z muko prevzemal misli in metod drugih, iz
gole bojazni, da bi ne bil osamljen. Ta bojazen je tem nevarnejša, ker je
deloma upravičena. Resnica in zlasti zveličavna resnica ne bo nikdar izključna
last posameznika, ki se je postavil v boj nasproti vsem drugim. Človek, ki se
je izločil, bo vedno osamljen in enostranski. Te nevarnosti pa v Tvojem primeru
ni: Cerkev ti daje popolno svobodo, kako boš oblikoval svoje življenje v Bogu
in z Bogom, svojim Zveličarjem, dokler ohraniš pravo vero, zvesto izpolnjuješ
zapovedi in vršiš svoje duhovniške dolžnosti. V tem širnem prostoru si docela
prepuščen svoji lastni duši z njeno posebno svojevrstnostjo in božjo milostjo,
ki te vodi. Torej ni treba, da bi bil malodušen. Uredi si svoje molitve in pobožnosti
tako, kakor Ti najbolj prijajo in pomagajo! Drži se podobe svojega Zveličarja,
kakor ga gledaš v svojem iskanju in premišljevanju in v svojih notranjih
razsvetljenjih. Zlasti pa, kadar si sam z Bogom, govori ali molči, kakor Ti
narekuje srce.
Saj si vendar častilec Srca Jezusovega, ker
Jezusa ljubiš, ker ga ljubiš zaradi njegove ljubezni in ker ga ljubiš tako,
kakor ima Oče nad njim svoje veselje in kakor je On sam Očetu in Tebi
naklonjen. In Ti si učenec Srca Jezusovega, ker si – ah, pusti, moj dragi, naj
rajši molčim, da ne skalim Tvoje nezavedne dobrote. Da, to si, četudi mu nikdar
nisi z ekstatičnimi besedami dejal: O, Srce Jezusovo! Si pa tudi še pravi
duhovnik in apostol, saj tudi za to končno ni treba nič drugega kot tole edino
in preprosto: Ljubi Boga iz vsega srca, svojega bližnjega pa kakor samega sebe!
In tako tudi ne stojiš sam in nekje ob strani.
Kajti – vedno sem opažal, da so povsem odkritosrčne in iz najbolj notranjega in
čistega srca prihajajoče misli vedno tudi občestvene misli: vedno žive tudi v
drugih, da, v vseh, ki so se sploh dokopali do česa svojega. Zato bodi vesel
svojega poguma, da si upaš misliti svoje lastne misli – četudi bi jih drugi ne
razumeli. Ne, ker bi sebi preveč zaupal, temveč, ker zaupaš roki, ki nas vodi
in tistim, ki Boga ljubijo, vse obrne v dobro, celo njihove misli in njihova
pota, ki jih morajo prehoditi v malodušnosti in trpljenju in se jim ne morejo
izogniti.
Po tvojih poteh, prijatelj, bi tudi jaz vedno
rad hodil!
Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931
Ni komentarjev:
Objavite komentar