Je inteligenca zapustila Cerkev?

Alain Besançon (r. 1932), francoski zgodovinar in filozof, eden vodilnih katoliških intelektualcev sodobnega časa, je v svoji novi knjigi Problèmes religieux contemporains [Sodobni religijski problemi] objavil nekaj člankov o ključnih težavah, s katerimi se mora po njegovem mnenju v bližnji prihodnosti spopasti katoliška Cerkev. Jedro Besançonove knjige predstavlja članek, v katerem se sprašuje, ali je inteligenca v zadnjih desetletjih zapustila rimski del katoliške Cerkve. Izraz inteligenca v tem primeru pokriva dva pomena: na eni strani naravno ali priučeno sposobnost pomnjenja, razmišljanja in intelektualnega ustvarjanja, na drugi pa obstoj organiziranih skupin ljudi, ki s svojo razumsko prodornostjo in akademsko ali družbeno zavzetostjo pozitivno vplivajo na ugled in razvoj Cerkve. Postavljanje vprašanja o zapustitvi inteligence je pri Besançonu tesno povezano z iskanjem razlage, zakaj duhovniki, člani hierarhije in ostali uradni cerkveni predstavniki izkazujejo vse slabšo sposobnost razumevanja sodobnih družbenih tokov in obenem vse manj prepričljivo branijo katoliški nauk. 

Da bi Cerkev zopet postala bolj prepričljiva, bi morala biti po avtorjevem mnenju bolj inteligentna. Morala bi torej razumeti stvarnost, v kateri živi, oziroma razumeti pojave, ki so ji povečini nasprotni. Sklicujoč se na zgodovinske procese v preteklih stotih letih, avtor zatrjuje, da se je duhovščina po obdobju kulturne prevlade znašla na družbenem obrobju in tudi znotraj Cerkve postala odrinjena na račun laikov. Besançon nadalje trdi, da se znotraj takšnega neugodnega položaja večina duhovščine sicer še ni odločila za odkrito izdajo katoliških načel oziroma za »plavanje skupaj s tokom«, toda kljub temu je njihova sedanja »ustvarjalna energija« šibka in pomeni bolj izjemo kot pravilo. Med sodobno duhovščino rimskega dela katoliške Cerkve naj bi tako prevladovala brezbrižnost. Cerkev v tem oziru ostaja brezbrižna do idejnih tokov, in sicer v času, ko so idejni tokovi brezbrižni ali nenaklonjeni do nje same. Katoliška misel po avtorjevem mnenju izgublja svoje mesto v javnih razpravah in postaja vse bolj nerazumljena – toda ne le zaradi prevladujočega protikrščanskega vzdušja sodobne kulture, temveč tudi zaradi lastne boječnosti in razumske neizdelanosti. V končni posledici naj bi Cerkev postajala vse bolj samozadostna in naravnana k udobju, saj ji ni več mar, da je njen pomen vse manjši, da s tem izgublja vernike in posledično postavlja pod vprašaj svoj osnovni namen, to je zveličanje čim večjega števila ljudi. Besançon svoje razmišljanje zaključuje z naslednjim sporočilom: Današnjim kristjanom, kakor v času apostolov, ostajata zgolj še moč resnice in sposobnost prepričevanja; da pa bi bilo mogoče prepričevati, je koristno biti inteligenten in si prizadevati za dobro izobrazbo voditeljev, to je (bodočih) duhovnikov.

Besançonove ugotovitve zagotovo v veliki meri odslikavajo tudi stvarnost Cerkve v Sloveniji. Prevladujoča miselnost, ki dobro izobrazbo, intelektualno delo in ambicioznost enači z nadutostjo in nekoristnostjo, kakor drugod na Zahodu, na dolgi rok terja visoko ceno. V tej luči se stanje samo od sebe ne bo bistveno izboljšalo, dokler bo vera ostala potisnjena na področje »čutenja«, dokler bo lepota liturgije ostala zasmehovana, dokler se kombinacija izrazito družabnih in terapevtskih pastoralnih prijemov ne bo umaknila jasnemu oznanjevanju resnice, dokler (bodoči) duhovniki ne bodo deležni dobre humanistične in pristno teološke izobrazbe, dokler se bo na inteligentne ljudi še naprej gledalo z vidika grožnje in »pastoralne neprimernosti«. Do takrat se lahko za izboljšanje stanja priporočimo svetnikom, kot so denimo apostol Pavel, Avguštin, Tomaž Akvinski ali John Henry Newmann – tistim sijajnim mislecem, piscem in govornikom torej, ki so s svojim življenjem potrjevali to, kar so znotraj izročila Cerkve tudi učili.