Na blogu Ad Dominum smo
že večkrat svarili pred tem, da bi slovenska Cerkev lahko šla po poti Cerkve v
nemško govorečih deželah, kar vede ali nevede zagovarjajo slovenski katoliški »progresisti«.
To pot sestavlja predvsem sprejemanje vrednot sodobnega sveta in prilagajanje
nauka Cerkve sodobnim trendom. Trenutno je vse to najbolj opazno pri vprašanju
obhajila za ponovno poročene katolike. Čeprav je prav Cerkev v Nemčiji eno
izmed glavnih središč katoliškega »progresizma«, obstajajo tudi tam nekatere
svetle izjeme. Največja je gotovo zaslužni papež Benedikt XVI., omeniti pa
moramo tudi priznanega filozofa Roberta Spaemanna, specialista za etična
vprašanja, ki s svojo jasnostjo in utemeljenostjo v tradiciji Cerkve
predstavlja dobro protiutež Kasperjevemu postmodernizmu. Zato smo prevedli
kratek intervju s prof. Spaemannom o aktualni problematiki zakonske zveze in
prejema zakramentov. Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani škofije
Regensburg.
Poroka
za vse več ljudi ne predstavlja več nečesa samoumevnega. Cerkveni nauk o
poročnem zakramentu je podvržen vedno večjim dvomom. Kako naj ravnamo v taki
situaciji? Se vam zdi, da Cerkev lahko zapravi svoj pogled na poroko, ko se
vedno bolj prilagaja sodobnim trendom?
Da. Obstaja velika
skušnjava, da bi se prilagodili sodobnim zahtevam samo zato, da verniki ne bi
»zbežali«. Dejansko pa bi morali pred očmi vedno imeti Evangelij. Množice so
Jezusu resda sledile, a v nekem trenutku je Jezus dejal, da bo svojim dal
lastno telo in kri kot hrano in pijačo. Nič ni olepševal, a njegove besede so
ljudi prestrašile, nakar so zbežali. Nato je Jezus vprašal apostole: »Želite oditi
tudi vi?« Peter pa je odgovoril: »Ne, Gospod. Nismo te sicer razumeli, a ti
imaš besede večnega življenja. Kam naj sicer gremo?« To mora biti tudi reakcija
sodobnega človeka. Pri vprašanju ločitve ne smemo misliti na prilagoditev
sodobnim trendom in vrednotam, temveč na to, kako bomo pred svetom pričevali,
da obstaja še drugačen, lepši način življenja. Pri tem ne smemo začeti šele pri
tečajih priprave na zakon, temveč veliko prej. S krščanskim načinom življenja
moramo jasno seznaniti že otroke v šoli. Tedaj dobi tudi prepoved ločitve, ki jo
Jezus zelo jasno in nedvoumno postavi, svojo privlačnost.
Imate
konkretne predloge?
Beseda pade pri nekaterih
na plodna, pri drugih pa na jalova tla. Končno je vse vprašanje tega, koga vodi
Bog. Pustiti se voditi od Boga – to je krščanski način življenja. Tega se
moramo naučiti v medsebojnih odnosih že v otroških letih.
Lahko
rečemo, da sedanji prevladujoči trendi (glede poroke) temeljijo na prevladujoči
predstavi o Bogu? Podoba o »usmiljenem Bogu« danes namreč popolnoma prevladuje.
Vse grozeče je nekako »zmehčano«, posebno pri verouku.
Tretjina Jezusovega nauka
je sestavljena iz groženj, ki pa bi jih ljudje najraje kar odstranili, in sicer
pod pretvezo, da nas Bog sploh ne opozarja, da nas Bog sprejema take, kakršni
smo. To je leporečje. Dejansko bi morali reči: »Ne, Jezus te ne sprejema takega,
kakršen si.« V svoji pridigi na gori opozarja: »Spreobrnite se, ker ste na
napačni poti!« Seveda Jezus sprejema grešnika in Oče pripravi veliko gostijo,
ko se izgubljeni sin vrne. A zakaj sploh pripravi gostijo? Prav zato, ker se je
sin vrnil. Oče ni odšel k svinjskim koritom.
Usmiljenje
se ves čas omenja tudi pri sedanji razpravi glede pristopa ponovno civilno poročenih
katolikov k svetemu obhajilu. Pri tem se je vzpostavila nekakšna dvojnost med
usmiljenjem in zahtevo po nerazvezljivosti zakonske zveze. Kako lahko
pojasnimo, da se ta dva principa medsebojno ne izključujeta?
Usmiljenje je pravzaprav
to, da trpečemu v njegovi konkretni situaciji stojimo ob strani in mu pomagamo
doseči večno življenje. Krščanstvo nikakor ni neka »wellness religija«. Če mi
zdravnik denimo reče: »Prenehati morate s kajenjem, sicer boste v letu dni
mrtvi,« – na to ne morem odgovoriti: »Gospod doktor, bodite vendar usmiljeni.«
To je napačno usmiljenje. Zdravnik lahko pomaga le takrat, ko pacient upošteva
njegova navodila. Cerkev v tem primeru predstavlja zdravnika. Ko imamo opravka
z opravičevanjem življenja v drugi poročni zvezi, češ da je ta zveza sčasoma dozorela,
se postavi težavno vprašanje, kolikokrat mora človek spati z novim partnerjem,
da ta zveza ni več greh, temveč Bogu všečno dejanje, ki naj ga Cerkev blagoslovi.
Vsak zakonolom je hud greh. To je tradicionalni nauk Cerkve.
V
tej situaciji pogosto ne mislimo na zapuščenega partnerja.
Da, o tem se res zelo
redko govori. Vedno govorimo le o ubogem storilcu, nikoli pa o žrtvi. Vzemimo
primer, da ostane žena sama s štirimi otroki, medtem ko mož stopi v novo
razmerje, ki naj ga sedaj Cerkev blagoslovi. Če razmišljamo še dalje: Kaj se
zgodi, če se ta mož nato ponovno vrne k svoji ženi? Pri teh vprašanjih
nastajajo težave, ki jih ne moremo rešiti drugače, kakor da rečemo: »Bog, v svoji
Cerkvi si nam dal zakramente, po katerih dosegamo odrešenje, a ti ostajaš
svoboden, ti poznaš srca ljudi.« Ljudi moramo preprosto prepustiti božjemu
usmiljenju. Nekomu, ki se glasno pritožuje, da nima dostopa do zakramentov,
moramo reči: »Pojdi vendar večkrat tedensko k maši, moli in stori vse, kar je v
tvoji moči.« Bog je usmiljen. Cerkev tega [prejemanja obhajila v stanju
smrtnega greha] ne more dovoliti, Bog pa lahko reši človeka tudi skozi
šivankino uho.
Kakšen
pomen imajo dejansko zakramenti?
Danes imamo opravka z
nekakšnim »zakramentalizmom«, kot da se človek ne more zveličati, če ne
pristopi k svetemu obhajilu. Uveljavilo se je prepričanje, da prejem obhajila
sodi k vsakemu prisostvovanju pri sveti maši. Klop za klopjo, vsi gredo k
obhajilu. Zato se pogosto vprašam, ali so danes vsi katoliki že kar svetniki.
Zdi se izjemno neverjetno, da k maši prihajajo le ljudje, ki jih ne težijo hudi
grehi. Za prejem obhajila obstajajo pogoji. Prvi je ta, da mora vernik verovati
v resnično prisotnost Kristusa pod podobo kruha in vina, drugi pa je ta, da se
mora pred sprejemom obhajila iskreno kesati in spovedati vsakega smrtnega
greha. Le pod temi pogoji smemo pristopiti k obhajilu. V nasprotnem primeru pa
je velik znak strahospoštovanja, čaščenja Kristusa in solidarnosti s soverniki
prav to, da k obhajilu ne pristopimo. Izostanek namreč izraža globoko
povezanost z Bogom. Človek, ki živi v smrtnem grehu, ostaja grešnik, kar mora
razrešiti z Bogom. Dobro je, da vsako nedeljo gre k maši, čeprav ne sme prejeti
svetega obhajila. A že pri verouku dandanes učencev skorajda ne učijo več o
dejstvu smrtnega greha.
Po
drugi strani pa spoved vedno bolj zanemarjamo.
Da, spovednice so prazne,
kar je zelo čudno. Zdi se, da ljudje dandanes sploh ne čutijo potrebe po
spovedi. Če želi človek na vsak način prejeti obhajilo, bi se moral vendarle
redno tudi spovedovati. Toda če tega sam ne želi, kako naj potem vredno
pristopi k obhajilu?
Ni komentarjev:
Objavite komentar