Louise Mensch[1]
Sem ločena in ponovno
poročena katoličanka. K maši hodim vsak
teden. Ko moji otroci želijo, da jih pospremim k obhajilu, grem z njimi ter
prekrižam roke na prsih. Moj najmlajši še posebno rad pristopa k blagoslovu,
čeprav vedno sprašuje, kdaj bo lahko vzel »kruh«. Odgovorim mu: »Ko boš razumel, da to ni 'kruh'«. [2]
Sama nisem nikoli niti
pomislila, da bi pristopila k obhajilu po svoji ločitvi in ponovni civilni
poroki – svoje prve poroke nisem nikoli skušala razglasiti za nično iz
različnih razlogov, ki jih tu ne bom omenjala. Vem, da nisem dobra katoličanka
ter da živim življenje, ki ga Cerkev smatra kot prešuštnega. Kljub temu upam,
da sem v stanju božje milosti, a si tega seveda ne drznem trditi. Ne drznem si pristopati k svetemu obhajilu.
Moj katekizem mi pravi, da bi bil nadaljnji
smrti greh, če bi v svojem stanju prejela obhajilo.
Ljudje v podobnem
stanju kot sem jaz so posebno spodbujani, – v katekizmu – da redno hodijo k maši in duhovno prejmejo
obhajilo, kar počnem vsak teden. Upam, da bom nekega dne spet v stanju
posvečujoče milosti, ko bom spet lahko prejela obhajilo tudi fizično. Prav tako
upam, da me Bog, kljub mojemu grehu, varuje v senci svojih kril; da me Marija,
upanje grešnikov, ovija s svojim plaščem milosti. Sem slaba katoličanka, a tudi
verna katoličanka. A v Cerkvi obstaja
frakcija, ki očitno verjame, da smo verni katoličani staromodna klika, ki
jo je treba čim prej odstraniti, skupaj s klečanjem med prejemom obhajila in
svilenimi naglavnimi rutami vred. [3]
Sveto obhajilo je za
večino angleških škofov postalo čisto protestantsko. Namesto prave Kristusove prisotnosti v evharistiji – ki bi se jo
morali v svetem strahu bati sprejeti tudi v našem najboljšem stanju – je obhajilo zanje postalo le znak, simbol,
skupen obrok, »znamenje skupnosti«.
Naslednji teden se bo v
Rimu začela izredna sinoda o družini pod vodstvom papeža Frančiška.
Reformatorji so polni upanja, da bodo škofje pod papeževim vodstvom
liberalizirali cerkveni nauk o ločenih in ponovno poročenih katoličanih.
Liberalni »katoliški« tednik Tablet je
temu posvetil svojo glavno zgodbo v zadnji izdaji, kar me je močno potrlo.
Začeli so s citiranjem vodilnega liberalca kardinala Kasperja: »Cerkvena
popolna prepoved obhajila za ločene in ponovno poročene…«
Kje naj začnem? Cerkev ne dovoljuje prejemanja Boga v sveti
evharistiji tistim, ki so v stanju smrtnega greha. Tudi pred svojo drugo
civilno poroko sama nisem vedno prejela svetega obhajila – v stanju hudega
greha, ko nisem našla časa ali volje za temeljito spoved. Dejstvo je, da nihče
v stanju resnega greha – kakršenkoli ta že je, v mojem primeru je to prešuštvo
– ne more vredno sprejeti Kristusa. Če
ga pa sprejmemo nevredno, zagrešimo dodaten smrtni greh.
Članek v Tabletu je imel naslov »Argument za
milost« in med branjem sem se počutila kot da se moram zavzeti za nas bednike,
ki še vedno verjamemo v temelje: greh,
spoved, odveza, resnična prisotnost in podobno. Kar kardinal Kasper počne,
je le vabljenje cele generacije ljudi v tedenski smrtni greh. Kako je to
milostno? Kako je to v pomoč? Ali liberalni reformatorji lahko vsaj enkrat
združijo svojo željo za reformami z osnovno logiko? Če želijo dovoliti takim kot sem jaz pristop k svetemu obhajilu,
zagovarjajo eno od naslednjih dveh možnosti: da ni več prešuštno imeti spolne
odnose izven zakonske vezi ali da lahko vsakdo brezskrbno pristopa k obhajilu,
ne glede na svoje duhovno stanje, torej tudi v stanju še tako hudega greha.
Ti dve možnosti pa
nikakor nista skladni s katoliško vero. Če
greh ni pomemben, kaj je bil potem smisel križanja? Zakaj ni Kristus končal
s »skupnim obrokom« na veliki četrtek in preskočil vse »tečne« opravke
naslednjega dne?
Obstajajo načini, po
katerih bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k svetemu obhajilu. Olajšajmo
in pospešimo proces ugotavljanja morebitne ničnosti zakona. Tukaj bi lahko
Cerkev bila bolj blaga ter podeljevala več dispenzov v samem procesu. Postopek
»radikalne sanacije«, po katerem zakon postane poln – podeljen iz različnih
razlogov – bi lahko bil izveden pogosteje. To moč Cerkev dejansko ima. [4]
Teološko
je Cerkev kot velik stolp – potegnimo en zidak iz njega in sesula se bo cela
zgradba. Zato ne moremo kar reči, da spolni odnosi izven
poroke niso prešuštni ali da lahko ljudje v stanju smrtnega greha pristopijo k
svetemu obhajilu. Lahko pa natančneje pogledamo na pristojnosti Cerkve, da
razglasi, kdo je v stanju smrtnega greha in kdo ne, prav tako je v moči Cerkve
v nekaterih primerih zakon razglasiti za celovit.
Nič me ne bo nikoli
prepričalo prejeti obhajilo v stanju smrtnega greha, razen v izjemnih primerih.
To sem storila nekoč na poroki moje sestre, ko je nekdo protestantske vere vzel
posvečeno hostijo ter jo, v nevednosti, spravil kar v žep plašča. Po maši sem
pristopila k njemu ter ga prosila za hostijo, ki mi jo je izročil. Na hitro sem
pomolila ter se pokesala in jo nato zaužila. Zdelo se mi je, da je to manjše
zlo, gotovo pa je bil tak moj namen. Upam, da je bilo v okoliščinah, kot so
bile moje, dejanje sprejemljivo (čeprav v to nisem prepričana). Upam, da bom
lahko nekega dne ponovno pristopila k svetemu obhajilu. A razumem, da Cerkev ne
more deliti milosti s pomočjo spodbujanja greha. Obhajilo ni samo za svetnike, a hkrati tudi ni samo »pomoč na poti«.
Je resnična Kristusova prisotnost. Naj se sliši še tako staromodno, vendar to
ostaja resnično.
[1] Louise Mensch je
znana britanska pisateljica mladinskih romanov, dve leti pa je bila tudi
članica britanskega parlamenta.
[2] Pristopanje
vernikov, ki jim ni dovoljeno pristopati k obhajilu je neprimerno, saj lahko
vnaša zmedo glede njihovega pravega stanja. Blagoslavljanje otrok med obhajilom
vernikov je neprimerno in nedovoljeno. Zakaj že?
[3] Ženske so k maši
včasih vedno prihajale pokrite. V tradicionalističnih krogih se je ta lepa
navada še do danes v veliki meri ohranila.
[4] To je zmota iz več
razlogov. Postopek mora služiti resnici, zato naj bi bil natančen in strog.
Skrajševanje postopkov z dispenzi dvojnega preverjanja, ki jih je Vatikan podelil
škofom ZDA med leti 1971 in 1983 se je izkazal za katastrofo!
Pričevanje ge. Mensch
je bilo prvotno objavljeno na sledečem spletnem naslovu: http://www.spectator.co.uk/features/9330022/faith-sin-and-divorce/
Možda možete pomoći sa prijevodom ovoga ?
OdgovoriIzbrišiMislim, da ta intervju sploh ni zanimiv za svetovno javnost. S papežem in Cerkvijo v svetu se ukvarja le zadnja štiri vprašanja.
OdgovoriIzbrišiTukaj je intervju:
http://www.delo.si/novice/politika/rode-cerkev-ne-daje-povoda-za-nestrpnost.html